Lutka – odsev minljivosti in hkrati večnosti trenutka

Misel se rojeva v Talinu, na severovzhodu Evrope, kjer odmevi zgodovine nikoli ne utihnejo. V mestu, kjer je pesem postala orožje odpora in simbol svobode, ostaja zavest o krhkosti miru. Tu se prepletajo sledovi preteklih režimov, sence hladne vojne in sodobne napetosti, ki mestnim ulicam vdihujejo občutek, da zgodovina ni le spomin, temveč sila, ki nenehno oblikuje sedanjost.

V času, ko se razčlovečenje ne dogaja le na bojiščih, temveč tudi v medijih, ekonomskih interesih in hladni preračunljivosti najmočnejših, estonsko lutkovno gledališče (Eesti Noorsooteater) s predstavo Frontline v režiji Tina Grabnarja ponuja pretresljiv premislek o vojni. Gledalca postavi v središče konflikta in ga aktivno sooča z vprašanji odgovornosti, resnice in človečnosti.

Predstava nastaja v okviru evropskega projekta Transport, ki raziskuje globalizacijo ter odpira temeljna vprašanja etike in človekovega dostojanstva. Kako ostati človek v svetu, kjer se meje med resnico in manipulacijo brišejo, človečnost pa izginja v brezosebnih mehanizmih moči?

Lutka praznuje na praznik pomladi, v času enakonočja, v prehodu med svetlobo in temo, med življenjem in smrtjo – v stičišču, kjer se nasprotja združujejo v harmoniji. Tako kot pokrajina ob obali Baltskega morja, ki se v prehodu iz zime v pomlad trg iz mraza in znova išče svoj ritem, tudi lutka odseva minljivost in hkrati večnost trenutka. Tako kot led razpoka in razkriva življenje pod seboj, tudi lutka nosi v sebi tihi utrip – pričakovanje gibanja, smisel, neizrečeno zgodbo. Njeno srce bije v iskanju pomena, v hrepenenju po življenju. Njeno bistvo oživi skozi dih in voljo animatorja – tistega, ki ji vdihne življenje (animare).

V svetu, nasičenem s podobami, a osiromašenem v avtentičnih izkušnjah, kjer se posameznik vse bolj izgublja v hrupu množic in brezciljnem hitenju, lutka ohranja nekaj prvinskega – spomin na moč odrskega udejanjenja, na simbolno govorico geste, na čudež animacije. V sebi nosi starodavno vprašanje: Kaj pomeni biti živ? Je življenje zgolj gibanje, ali je v njem še kaj več? Medtem ko se človek odtujuje od narave, lutka ostaja zvesta njenemu ritmu – cikličnemu prebujanju, ki v sebi nosi obljubo preobrazbe.

Je tiha pripovedovalka zgodb, nosilka simbolov, ki vznikajo v globinah človeške psihe, šepetalka neizrekljivega. Ko prestopi prag med negibnostjo in gibanjem, oživi in postane odsev univerzalne človeške izkušnje. Njena moč se skriva v paradoksu – je prisotnost v odsotnosti, glas v tišini, živa v svoji neživosti. V tej dvojnosti odseva človeško hrepenenje po pomenu in preseganju minljivosti.

Med prahom in svetlobo odra, med pozabo in trenutnim obstojem se rojeva njena zgodba. V njenem krhkem, a izraznem gibu je utelešena človeška izkušnja – tisto, kar nas loči od strojev in algoritmov. V svetu, ki postaja mehaniziran in brezoseben, lutka s svojo otipljivostjo in ranljivostjo opominja na dragocenost bivanja. Čeprav je odvisna od animatorja, s tem ne izgublja moči – ravno nasprotno, ko oživi, postane zrcalo človeka, ki v času izgube smisla išče svojo pot.

Lutka nikoli zares ne umre. Vztraja, ker vztraja umetnost, ker vztraja človekova neukrotljiva želja po ustvarjanju. Ko animator konča predstavo, njen duh ostaja – v spominu gledalca, v občutku, ki ga je pustila, v nečem neoprijemljivem, a globoko človeškem.

Kot pomlad, ki se vedno znova vrača.

Ajda Rooss
predsednica slovenske Unime

Zajčji skoki mojih mislih o lutkariji

Lutkarstvo je sprenevedav šport z umetniškim rezultatom. Sprenevedav zato, ker je v ospredju lutka in ne lutkar. Bolj strokovno, animator, še bolj strokovno, igralec animator. Medtem ko animira lutko, se spreneveda, da telo ni njegovo. Da nima telesa. Zaradi pozornosti na lutki ga odmisli.

Včasih pa se lutke zelo zaveda, to tudi pokaže in je z njo v interakciji. Ja, tudi pogovarja se z njo. In ni pomembno, ali se strinjata, pomembno je, da je zares, hkrati pa tudi malo za hec.

Pri animaciji se zgodi nekakšen obojestranski prenos informacij. Vodilo lutke je kot vtičnica, animatorjeva roka vtikač, električni kabel so živci in žile – povezava do možganov in srca. Ko se animatorji priklopimo na lutke, se one priklopijo na nas. Zgodi se simbiotični odnos, skozi katerega spoznavamo, kaj lutka potrebuje za svoje življenje. 

Ko je lutka živa, smo in hkrati nismo.

Lutka nas s svojim življenjem polni.

Lutkarji smo športni umetniki, ker smo na račun življenja lutke prisiljeni marsikaj telesno prenesti. Zaradi prisilnih drž jokamo za fizioterapevtom. Ker ga nimamo ali ga obiščemo bolj poredko, je fuč karpalni kanal, med predstavo poči ramenska kita, za nekaj časa smo prisiljeni postati levičarji – z lahkoto bi lahko igrali tudi branilca pri odbojki – ročne lutke terjajo svoj davek – pogled gor, kot bi pleskal strop ... lutkar je skratka lahko odbojkar in pleskar. Dva v enem, ki je tretji, ki je lahko marsikaj.

Igralec animator lahko s predstavo tudi veliko gostuje. Na gostovanjih se večkrat pojavi veliko »človeških faktorjev«. Včasih osem ur pred predstavo izveš, da jo igraš v španščini. Dve uri pred predstavo lahko ugotoviš, da si pozabil lutko in moraš iz papirnatih brisač in lepilnega traku narediti zasilno varianto, ki spominja na mumijo. Po šestnajstih urah potovanja prideš na otvoritev festivala in ti organizatorka predstavi vse navzoče, ti pa nimaš pojma, kdo si. Potuješ v Kanado, Avstralijo, Belgijo, Španijo, Italijo, Poljsko, Finsko, Estonijo, Litvo ... včasih odigraš samo eno predstavo, včasih devet ... prideš v dvorano, kjer se tehnik ne sme dotakniti reflektorja, igraš štiri solo predstave eno za drugo in ugotoviš, da to ni dobro ne zate ne za predstavo, spoznaš srčne ljudi, predane svojemu delu, opaziš, kako so toaletne rolice v vsakem hotelu drugače zavihane … posebno pozornost je nujno nameniti kanadskemu toaletnemu papirju – njegovi lističi so bolj široki kot dolgi, perforaciji sta bližje ena drugi – pri nas in povsod drugod so perforacije bolj narazen ... to je lutkarija. Detajl, ki je lahko prekletstvo.

Prenos … transfer … kako?

Presenetljivo je in mistično. Ne vem, kaj se zgodi. O tem se ne govori, to se ne definira, ker izgubi magijo. 

Tu sem se znašel po naključju – med igralci animatorji. 

Paravane so nam vzeli. Nimamo se kam skriti. Smo kot polži brez hišice. Smo »apgrejdani« igralci. Smo nekaj več. Postali smo govoreči simboli. Sublimacija materialnega. Postali smo scenografija. Iluzija je samo še v gledalcu. 

Presenetljivo je, da nam gledalec sploh verjame. Zakaj nam verjame? Ker se odrečemo sebi in damo v ospredje lutko. Animatorji smo kot starši, v ospredje dajemo naše otroke. Animatorji se znamo umakniti. Dati nekaj »neživega v ospredje«. Pri lutkariji se že nekaj časa brišejo meje. Ples, abstraktna umetnost, slikarstvo, gledališče predmetov. Ritem in impulz, zlogovanje. Katera lutka kaj prenese? Koliko besedila? Monolog z lutko? Raje ne, lahko pa tudi. Lutke imajo raje pingpong, badminton, šprint, štafeto, tudi maraton, a mora biti kratek. Velike lutke plačujejo davek s svojo počasnostjo. Majhne lutke ne prenesejo dolgih monologov.

Jaz že ne. Ne, jaz ... Kaj bom jaz?

Kaj lahko spremeni kos lesa? Kako lahko kos lesa oživi? Tako, da ga animator vzame v roko. Gledališče predmetov ali lutkovno gledališče – navznoter je to isto.

Sploh pa sem magister igre – smer gledališko petje – in lutka mi je prišla pod roke po naključju. Začasna rešitev za prehodno obdobje. To prehodno obdobje traja že dvanajst let. Približno toliko časa sem v otroštvu preživel ob gledanju risank, svojih prvih učiteljic lutkovne umetnosti. Ja, umetnosti. 

To vse je lutkarija. Je pogled od zunaj. Je distanca. Igralec je zminimaliziran na predmet, privezan na nekaj vrvic. Imeti v roki lutko je, kot bi imel skalpel. En majhen napačen gib in lutka bo zarezala v tkivo predstave na napačnem mestu. Kakšna rampa, kakšni monologi!? Lutka je živa predvsem zaradi svoje odsotnosti v vsakdanjem življenju. Deluje, ker je tuji delec. Motilni člen.

Lutkovna predstava je transcendenčna izkušnja. To je čudež. Figure s človeško, živalsko, neživalsko, predmetno, metaforično, alegorično podobo zaživijo skozi animatorja – in obratno, animator zaživi skozi lutko (kura ali jajce?). Občinstvo ne samo, da verjame, ampak tudi vzame, sprejme. Ko figura oživi, postane lutka. Realnost se prestavi v neko vzporednost, kjer veljajo druge zakonitosti. 

Lutkovni tehnologi, snovalci likovne podobe, avtorji glasbe, dramaturgi, režiserji – vsi so podrejeni tem zakonitostim. Včasih jih ignorirajo, včasih ne razumejo, včasih se čudijo …

Včasih se čudim samemu sebi – včasih moram lutkovno predstavo odigrati stokrat, da ugotovim, za kaj gre v predstavi. Ustvarjen sem za ponavljanje, za vadenje, piljenje, izpopolnjevanje ... Pa ne zato, ker sem nekaj posebnega. Zato, ker pozabim, če večkrat ne ponovim.

Miha Bezeljak

Najlepši je nasmeh na skoraj okamnelem obrazku. Pogled je usmerjen proti dogajanju, očke na široko odprte… veke kot da so ohromele. Duša vsrkava videno in slišano in še dolgo dolgo se ne more umiriti. V notranjost ne vidimo, slutimo pa, da je vsa vznemirjena, da valovi domišljije butajo ob razum, ki je preveč racionalen, da bi doumel. In šele globok vzdih jo pomiri, morda sta potrebna celo dva ali trije, da je znova zmožna sprejemati videno. V tem magičnem prostoru, v tem prehitro minevajočem času je strnjeno prav vse; prav vse, kar se skriva pod pisanim dežnikom umetnosti: gibajoči se predmeti, pesmica, všečna oblekica, ritem hoje ali frfotanje peruti, tu in tam kakšna beseda, zastrašujoč predah v popolni temi. Samo za trenutek, nato pa spet barvit svet scenskega okvirja, ki vse skupaj poveže v dobro skuhano mineštro. Lahko ji rečemo tudi zgodba, etuda, uprizoritev, predstava, dialog v prostoru, dogodek z lutkami, prostorska miniatura, predmetno gledališče in še bi lahko naštevala. Vsi ti zveneči pojmi samo za človeško dlan, ki premika neopredeljeno gmoto materiala v prostoru. Ampak ta premik ima vsebino, ima svojo nemo govorico, za vse opazovalce razumljiv pomen. Vsak posameznik pa ga dojema po svoje in k razumevanju nezavedno dodaja svoj individualni pogled na svet, izhajajoč iz družine, okolja, vrtca, šole ...

Vsi ti doživljaji pa ostajajo, nalagajo se v spomin otrok, mladostnikov, kopičijo se, dokler mehurček ne poči in ...ni jih malo takih, ki se odločajo, da svojo poklicno pot posvetijo umetnosti. Tudi tej prisrčni, za mnoge še vedno marginalni, »majhni«, zame pa prav gotovo najlepši:  LUTKOVNI.

Sama sem večino svoje poklicne poti posvetila lutkam; sprva ljubiteljsko, kjer sem spoznala veliko ljudi, popolnoma predanih lutkam; še kako so se zavedali, kaj pomenijo najmlajšim. Pa ne samo njim. Predvsem v vaških okoljih so bile pravi, veliki kulturni dogodek. Kasneje sem skoraj 30 let poklicno delovala v LGM/Lutkovnem gledališču Maribor in vsebine lutkarstva in scenskih umetnosti predavala na treh programih Pedagoške fakultete v Mariboru. Kar nekaj mojih študentov se je po diplomi odločilo za samostojno ustvarjalno pot, tudi lutkovno; ali pa v svoje pedagoško delo vključujejo igro z lutko. Ni jih veliko, a vendarle so in ponosna sem na njih.

Ko danes ob svetovnem dnevu lutk takole premišljujem o svojem življenju z lutkami in za njih, lahko rečem le to, da imam v življenju srečo. Biti predan tej starodavni obrti, nadgrajevati tradicionalne prvine lutkarije v sodobnejše preobleke, z ustvarjalnimi ekipami pripravljati vsebine do trenutka, ko se lahko razgalijo pred občinstvom, je preprosto čarobno. Ne bom rekla čudežno, čeprav za marsikoga tudi je.

Zame pa je čudež skoraj petdesetletno neprekinjeno delovanje več lutkovnih skupin na Koroškem v Avstriji. Lutka ima tam ob svoji igralski moči še drug, enakovreden pomen: je namreč tista, ki govori slovensko ter tako posredno utrjuje nacionalno zavest in pripadnost enotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru.

LUTKA – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem.

In kar je otrokom ponujeno v rani mladosti, se zagotovo obrestuje v obdobju dozorevanja, zrelosti, odraslosti.

Tako ne nazadnje nagovarjam snovalce učnih programov v naših šolah: ne zmanjšujte vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, nasprotno, povečajte jih, saj bodo mladi le tako sposobnejši razmišljati bolj abstraktno, in verjemite ali ne, zmožni bodo bolje reševati še tako zapletene probleme racionalnih ved in matematično-naravoslovnih vsebin.

Lutka je enakovredni del te zgodbe. Lepo je, da je dobila svoj praznik. S tem ga imamo tudi mi lutkarji in vsi, ki imajo lutke radi.

 mag. Breda Varl

Odkar se je leta 2003 na pobudo svetovnega združenja lutkarjev Unima 21. marec v koledar zapisal kot svetovni dan lutk, sta minili skoraj dve desetletji. V tem času se je na področju slovenskega lutkarstva nedvomno zgodilo veliko – odprtje Lutkovnega muzeja na ljubljanskem gradu, ponovno je začela izhajati revija Lutka, zaživela je Kritiška platforma sodobnega lutkarstva ECPCP … Sama pa bi rada svoj zapis – kot nekdo, ki se je v preteklem letu z lutkovnim gledališčem srečal prvič – posvetila svojim devetnajstim razlogom: kaj mi naznanja 21. marec, svetovni dan lutk, in zakaj danes praznovati.

1.      Ker je pomembno, da ima lutkovna umetnost, ki je na področju gledališča marginalizirana, svoj dan. Pa četudi se ji v ta namen ne prirejajo velika praznovanja in na osrednjem mestnem trgu ne pojejo »hvalospevi«.

2.      Ker v pozornih rokah animatorja lutka postane posvečen predmet – tisti znak posvečenega in obrednega, ki je vpisan v matico zgodovine lutkovnega gledališča.

3.      Ker gre za umetnost, za katero ni zgolj naključje ali trivialno dejstvo, da je navdihnila imena, ki jih danes pojmujemo kot pionirje sodobnega gledališča.

4.      Ker gre za umetnost, ki ne postavlja meja na podlagi razlik, temveč te zaobjema v svojo umetniško govorico in komunicira večjezično.

5.      Ker gre za nekaj edinstvenega – za umetnost, ki je groteskno nenavadna, a obenem čudno domača in vabljiva.

6.      Ker gre za veščino, ki za marsikoga pomeni prvi stik z umetnostjo in lepim nasploh.

7.      Ker gre pri njej za umetniške izdelke, ki živijo desetletja in katerih življenje se, tudi po tem ko se lutka in njen animator zadnjič priklonita občinstvu, nadaljuje v spominih nekoč-otrok.

8.      Ker to ni samo dan lutkovnega gledališča, temveč vseh, ki ga ohranjajo živega, ki k njemu prispevajo. Je dan vseh animatorjev in njihove veščine, ki jo sama tako zelo občudujem. Je dan vseh lutkovnih tehnologov – nevidnih src lutkovne predstave. Dan vseh delavnic, ustvarjalnih ekip in tehničnega sektorja, ki skrbi, da lutka sploh najde svojo pot do odra.

9.      Je dan za poklon vsem, ki se o lutkovnem gledališču sprašujejo, preizprašujejo njegove potenciale, zmogljivosti in meje tako na praktični kot teoretski ravni.

10.   Je dan za poklon umetnosti, ki je integralen in nepogrešljiv del kulturne dediščine.

11.   Je dan za poklon vsem bolečim sklepom in hrbtenicam, vnetim živcem, poškodovanim rokam in dlanem, ki nevidno in neslišno nudijo oporo milim in na videz še tako lahkotnim gibom lutke. 

12.   Je dan za poklon neumorni veščini animatorjev, ki s fokusom, polnim pazljivosti in previdnosti, iz kosa lesa, blaga ali spužve napravijo gibko, lastnih misli polno živeče bitje.

13.   Je dan za poklon tej posebne vrste pozornosti, ki pritiče animaciji in ki v sebi nosi toliko tankočutnosti, senzibilitete in spoštljivosti, kolikor nosi tudi energije, moči, pokončnosti ter trdnosti.

14.   Ker ima ta posebna pozornost moč, da premika stvari. Jih dela večje ali manjše. Grše ali lepše. Skromne ali neznatne. Krhke ali močne.

15.   Ker gre za veščino, ki ima sposobnost in moč, da s spreminjanjem odnosa do stvari spremeni stvar samo.

16.   Ker rada trenutek, ko se vse to zgodi, s kotičkom očesa opazujem od daleč, z razdalje – ker se mi zdi, da je v tem zajetega nekaj intimnega, in te vezi ne želim po nesreči pretrgati.

17.   Ker je ta nenavadna pozornost zares nekaj nenavadnega v času, ko prevladuje imperativ storilnosti in ki se mu mora pokoriti tudi umetniška produkcija. V času, ko je senzibilnost odslovljena, ker je prepoznana kot šibkost.

18.   Je torej dan za poklon umetnosti, ki zaradi te pozornosti lahko deluje kot zgled za ravnanje človeka s svetom okrog sebe – kot zgled za ravnanje človeka s človekom. 

Zadnji v vrsti razlogov pa je moj in pravzaprav nima opraviti ničesar z objektivnimi značilnostmi lutkarstva — pa vendar je zame ob tem dnevu najpomembnejši.

19.   Rada bi se poklonila tej umetnosti in njenim ustvarjalcem, zaradi katerih se mi je v zadnjih mesecih povrnila vera v to, kar počnem. Ker je okolje, v katerem sem imela priložnost (so)ustvarjati, inspirativno, sprejemajoče in stimulativno. Ker me je spodbudilo k stvarem, na katere sicer zaradi dvomov in negotovosti nikoli sploh pomislila ne bi. Ker sem se počutila dobrodošlo – in čeprav gre pri tem za sebične razloge, so bili ti povsem dovolj, da me je stvar prevzela. In morda to sploh ni malenkost, temveč velika zmaga, ki se je je dobro zavedati ter ta prostor, bogat s toplino, senzibilnostjo in odprtostjo, varovati. Mislim, da je to zame tisto, kar dela to neživo umetnost tako zelo živo. Čas, preživet z njo, mi je dal nekaj, česar se bom oklepala in k čemur se bom v spominu vračala znova in znova.

Zato ob vašem prazniku hvala, za pozornost – do lutk. In drugega.

Tajda Lipicer

Tole je zgodba o letu življenja. O letu upanja, ustvarjanja in vztrajnosti. O letu, ko se zaveš, da ni vse samoumevno in da se je potrebno in vredno boriti za obstoj umetnosti. Ker je bistvenega pomena za našo družbo. Ves čas se dotika meja in le z njihovim dotikanjem si lahko odpremo poti do novih spoznanj.

Pred letom dni je bilo vse drugače. Potem je svet naenkrat vrglo s tečajev. In prav v tistem trenutku se začne moja zgodba.

Prvega marca leta 2020 se je skupina približno dvajsetih ljudi z vseh koncev Evrope (Španije, Norveške, Danske, Estonije, Francije in Slovenije) srečala na Lofotskih otokih. Natančneje, v mali ribiški vasici Stamsund, kjer ni praktično ničesar. Je trgovina, je gostilna, sta mraz in led. Ampak tam je tudi gledališče. Figurteateret i Nordland, ki ponuja prostor in vso tehnično podporo za nove gledališke stvaritve.

Tam naj bi ostali pet tednov v popolni izolaciji. Izolacija. Beseda, ki je kasneje žal tako zelo zaznamovala čas, takrat pa nam je pomenila razkošje. Odmik od drvečega sveta, v mir, v dobre delovne razmere, brez motenj. Človek se lahko res osredotoči samo na delo, saj ni ničesar, kar bi preusmerjalo pozornost. Odpravili smo se na posebno potovanje. Pa ne samo v geografskem pomenu, šli smo na pot ustvarjanja nove predstave, polni optimizma in upanja.

Lutkovno gledališče Ljubljana je s Compagnie Plexus Polaire stopilo v koprodukcijo predstave Moby Dick, Hermana Melvilla, pod režijsko taktirko Yngvild Aspeli. Obetali sta se nam premiera na prestižnem festival v Avignonu v juliju in velika turneja po Evropi.

Zdelo se je sanjsko. Potem je prišla korona in naše sanje so se zelo kmalu začele drobiti. Enajstega marca, ko je bila razglašena pandemija, se je vse skupaj zdelo kot neka vzporedna realnost, kot da se nas ne tiče, kot da ni res …

Vse skupaj je postajalo vedno bolj resno, ko je Norveška počasi začela zapirati letališča in so se naše možnosti za odhod domov zmanjševale iz dneva v dan. A vseeno smo vztrajali … polni stisk in strahov, a to, da smo lahko ustvarjali od jutra do večera, nas je reševalo, združevalo, nas zdravilo, nam dajalo moč. Hoteli smo nadaljevati in dokončati predstavo.

Nekega večera smo sedeli v eni izmed ribiških hiš in med snežnim viharjem je zmanjkalo elektrike. V tistem trenutku smo dojeli, da smo se znašli v naši zgodbi, da plujemo na ladji sredi oceana, tokovi nas vlečejo na vse strani in norost kapitana Ahaba, s katero se ukvarjamo, je postala naša realnost.

In v tistem trenutku nas je postalo strah. Po štirih tednih se odločimo in predčasno zapustimo našo ladjo … Maske, rokavice in razkužilna sredstva so že zdavnaj razprodani, tako da si v delavnici gledališča zašijemo maske in se s kepo v grlu usedemo v kombi, ki nas odpelje na letališče. Po štirih tednih in grozljivo praznih letališčih pristanem v Zagrebu, kjer me sredi noči taksi pripelje do meje. Naprej moram peš. Počutim se, kot da sem v vojni. Še nedavno prečkanje meja kot za šalo je postal le še oddaljen spomin.

Naše sanje so strte … ne vemo, ali bomo lahko dokončali začeto delo. Vsak na svojem koncu Evrope si ližemo rane. Naenkrat se leto priložnosti spremeni v leto stisk in strahov in v trenutku, ko ne moreš več nadaljevati s svojim delom, ugotoviš, da ne veš več, kdo si.

A se pobereš in vztrajaš. Ker to leto ni samo leto zamujenih priložnosti, ampak je tudi leto vztrajnosti!

Ko se je zdelo, da je najhujše za nami, se avgusta spet snidemo v Reimsu, v Franciji, in takoj za tem na sedemtedenski rezidenci na severu Norveške, v mestu Mo i Rana. Tam v strogih sanitarnih razmerah dokončamo predstavo in devetega oktobra nam uspe odigrati premiero in nekaj ponovitev pred okrnjenim številom gledalcev. Odleže nam. Uspelo nam je! Čez nekaj dni nas čaka še francoska premiera, in to na avignonskem festivalu!

Vmes se za štiri dni odpravimo domov. Pri nas se stanje spet zaostruje, gledališča se ponovno zapirajo. Strah spet lomasti po vseh celicah mojega organizma. Ko pridemo v Avignon, tam naletimo na popoln kolaps. Dva člana ekipe sta pozitivna in vsi moramo ostati v izolaciji, ker smo bili v stiku z njima. Izolacija v mali sobi sredi Avignona namesto igranja na enem izmed najpomembnejših festivalov v Evropi, ki naj bi pomenilo vrhunec kariere. Festival je kasneje odpovedan, saj tudi Francija razglasi ponovno zaprtje javnega življenja. Mi pa se spet s težavo vrnemo vsak na svoj konec.

Preveva nas obup.

Kar naenkrat se ukvarjamo z logistiko potovanj, z zaprtimi mejami, karantenami, stalno spreminjajočimi se razmerami, z nejasno prihodnostjo, brez jasnih odgovorov. Ukvarjamo se s sanitarnimi protokoli in koronatesti.

Delamo nove načrte in jih potem spreminjamo. Spet novi načrti in spet odpovedi. Soočeni s sistemi in razmišljanji, ki ne ustrezajo naši realnosti. Najhuje pa je spoznanje, da se naš poklic ne zdi potreben, pomemben. In prisiljeni smo se vprašati, ali je res, da je kultura elitističen in nepomemben del naše družbe. Lahko bi vse skupaj odpovedali. Lahko bi čakali, da bo vsega konec, in se šele takrat spet začeli postavljati na noge. A ne! Vemo, da se je treba boriti, da je treba vztrajati, še posebej zato, ker je zdaj čas, ko se umetnost postavlja na stranski tir, in nočemo privoliti v to. To, kar počnemo, ima smisel! Le da se moramo prilagoditi, marsikaj spremeniti, delati drugače, ampak ne smemo obupati!

Kljub temu da se zdi, kot da plujemo proti toku oziroma kot da smo en sam človek proti besneči nevihti, čutimo, da smo del nečesa večjega od nas samih.

V začetku decembra nam v Reimsu uspe odigrati interno premiero za naše lutkarske kolege, čeprav so gledališča še zaprta. Nadaljujemo v Strasbourgu, v Noisielu in Besançonu, samo za kolege.
Zdaj se nam zdi, da je že čas, da se morje malo umiri, in v pomlad zremo z optimizmom, čeprav so predstave v marcu in tudi v začetku aprila odpovedane. Šestdesetim doslej odpovedanim ponovitvam navkljub se počutimo srečne, da nam je v teh razmerah predstavo sploh uspelo dokončati. Za nas je to mali čudež. Za njim pa stoji trdo delo vseh – na odru in za njim. Zdaj čakamo samo še na občinstvo.

Ali kot je napisala Yngvild Aspeli: »Poskušali smo zajeti ocean, a v času korone moramo postati ocean in se prepustiti toku.«

Ali z besedami Hermana Melvilla kot glavnim vodilom v letu korone: »Poskušam vse stvari, dosežem, kar lahko.«

To leto me je z vsemi preizkušnjami okrepilo in me utrdilo v prepričanju, da je naše poslanstvo zelo pomembno, zato vsem nam ob našem prazniku želim, naj naš duh ne klone, saj se bo nevihta prej ali slej polegla. Valovi se bodo umirili, oblaki se bodo dvignili in nad nami bo modro nebo!

Maja Kunšič

Rada imam posebne dneve. Posebni dnevi in prazniki imajo naslove. Pod temi naslovi nam namigujejo čemu lahko posvetimo malo več časa, nekaj globljih misli, nekaj pozornosti onim s katerimi si ta poseben dan delimo. Rojstni dan, premiera, praznik, mednarodni dan tega in onega ... Zdaj je že kar velika inflacija teh posebnih dni. Ampak jaz sem ta posebni dan, ta dogovor, da je danes posebni dan za lutke in lutkovno umetnost, razumela skrajno pomembno, brez inflacije - z visoko vrednostjo. Rada imam dogovore. Ker, da smo se nekaj dogovorili, smo se morali pogovarjat. Morali smo se srečat, morali smo delit, morali smo se ne strinjat in se potem strinjat. V nečem smo se združili. Nismo samo ubogali, nismo samo sprejeli, nismo samo ukazali in odredili. Staknili smo glave, kjer je vsaka razmišljala. In v tem izrednem času, kjer moramo veliko ubogat, se moramo opomnit, da smo se tako zmenili in da se strinjamo. V tem času moramo veliko zahtevat od sebe, ko razmišljamo, ko se odločamo in moramo se potrudit, da znamo poslušat, zaupat, delit.

Gledališču od nekdaj zaupam. Polno je laži, pretvar, prevar in skrivanj in totalno nevredno zupanja. Ampak je tudi polno dogovorov, struktur, staknjenih glav, srečanj, poslušanja, zaupanja, deljenja, odločitev. Ni nujno, da zaupam čisto vsaki predstavi in vsakemu ustvarjalcu in vsakemu odločevalcu in vsakemu gledalcu in vsakemu oblikovalcu mnenj... Ampak gledališču pa! Umetnosti. Rada imam etimologijo te besede, ker ima v sebi 'umetno', ki izhaja iz 'umeti', nekaj znati in nekaj narediti z znanjem. Terja torej misel. Misel terja napor. Napor pa je delo. Ampak misel še ni gledališče, ker nimaš v tem primeru kaj 'gledat-' čeprav '-išče'. Torej je potrebno še malo napora, iz te misli je treba nekaj naredit, da bo kaj za videt. Pokazat tisto, kar si 'našel' ali skupaj 'iskal'. Ta fini miselni material postane konkreten, težek, pomemben, ima obliko, glas, barvo, smer gibanja ... Abstraktno postane konkretno in specifično. Zastrašujoče odgovorno delo. Misel je lahko sila banalna, ko postaja konkretna. Lahko je tudi sila nevarna. Lahko je tudi sila blagodejna, seveda. Vedno izraža stališče. In ko se spreminja v dejanje, je to stališče jasnejše. Jasnejše od besed.

Vsaka guba na blagu, vsaka senca na konturi obraza, vsak zareza v lesu, vsaka kombinacija barv, vsak ekstremno upognjen vrat, predolga roka, izbrana okrogla oblika, počasen premik, glasen zvok, usmerjen pogled, mehek material, premor, poskok, tema ... Vsaka konkretizacija je sestavljena iz misli in odločitve. Četudi hipne. Nabor sredstev kako to misel izrazit in konkretizirat je v lutkovnem svetu tako bogat, da mi kar zastane dih. Bolj kot je ideja abstraktna, bolj mora postat konkretna – in potem je zopet abstraktna. To me navdušuje! Lutkovna umetnost je lepa, estetska, poetična. In skrajno banalna, neločljivo vezana na materialno, na omejitve in na natančnost. Rada imam strukture in dogovore, rada imam gledališče. In res obožujem lutke!

Ta hip sem v središču pandemije korona virusa. Pred kratkim sem bila v središču problemov sodobnega kolonialistično-neoliberalnega zahodnjaško-superiorno-razdejanega Bližnjega vzhoda. V obeh središčih sem in se centriram na misel – in njeno konkretizacijo. Animiram misel, odnos, in skupen premislek. Vdahnimo življenje v tisto, kar se bomo skupaj dogovorili, da mora oživeti in živeti. Posebej na ta poseben dan, ko tem razmislekom lahko posvetimo malo več časa in se spomnimo v čem se strinjamo ali s čim in v čem se še ne – pa dajmo spet staknit glave, se pogovorit, razmislit, se zmenit in potem naredit!

Nika Bezeljak

Zakaj lutka? Čemu služi? Ali jo sploh potrebujemo?

Vprašanja, ki se bodo morda komu zdela neumestna.

Vsi, ki se ukvarjamo z lutkovnim gledališčem, se nemalokrat znajdemo pred splošno razširjenim mnenjem, da je lutkovno gledališče manjvredna podzvrst gledališča in da je v prvi vrsti namenjeno poučni zabavi številnega otroškega občinstva in zato manj zahtevno tako po izvedbeni kot po vsebinski plati. Da so lutke kot nekakšne igrače, ki poskakujejo, se spakujejo, posnemajo najrazličnejše živali in človeška bitja. Kar ne preseneča, saj so se še sredi prejšnjega stoletja slovenski lutkarji strinjali  z naslednjimi stihi takratne lutkovne »himne«: Mal pomigaš, mal zarigaš, otroc začno v teater dret. Kljub večinskemu prepričanju se je odnos do lutkovnega gledališča spreminjal, tako pri lutkovnih ustvarjalcih, kot pri delu občinstva. Na žalost pa tisti, ki imajo škarje in platno, zahtevajo od lutkovnih ustvarjalcev, da si čim več platna priskrbijo sami. To pa posledično pomeni, da morajo migati in rigati, da bodo otroci drli v teater.

Vendar pa ni bilo vedno tako.

V času antične Grčije, ko lutka ni bila  uporabljena zgolj kot akter znotraj krajših grobih  komičnih prikazov, ki so se izvajali v odmorih velikih gledaliških tekmovanj, ampak je igrala zelo pomembno vlogo tudi med obrednimi svečanostmi. Veliki gibljivi kipi, ki so predstavljali bogove, so v svoji notranjosti imeli napeljane vrvi in vzvode, da so lahko premikali glavo ali roke. Eden ali več svečenikov so bili skriti pod kipom ali za njim in so opravljali  „animacijo“  božanstva. Za opravljanje take naloge je bila seveda potrebna vera: vera v  božanstvo in vera v smiselnost samega početja, ki je svečeniku – izvajalcu samoumevno narekovala popolno predanost svojemu delovanju. Situacija je identična v primeru igralca z lutko, le s to razliko, da mesto imaginarnega božanstva tokrat zavzame konkretna zamišljena igralska vloga, ki jo mora igralec kot prevodnik prenesti na lutko.  Zato je nadvse pomembno, da se igralec do lutke ne vede kot do igrače ali poljubnega predmeta, pač pa se ji posveti z vero v smiselnost svojega delovanja in  ji tako daje vso svojo moč: vse, kar počne, počne zanjo, vsebino svoje vloge namenja lutki. Vse podredi temu, da bo lutka v prvem planu. Na ta način lutka postane njegova gospodarica - vanjo verjame in ji služi. V tem primeru gre za nekakšno temeljno vero v lutko kot igralsko sredstvo, s katerim se igralec izraža, kar bi lahko poimenovali tudi ritualni odnos do lutke. Posledično pa to pomeni, da ta ritualni odnos prispeva k maksimalnemu učinkovanju  metafore, ki jo izraža določena lutka. In na ta način lutka služi ustvarjanju bogatega znakovnega izpovedovanja, kar pa je seveda daleč od enostavnega posnemanja realnosti in populističnega igračkanja.

Zato slovenskim lutkovnim igralkam in igralcem polagam na srce, naj se z vsem srcem predajajo božanstvu z imenom LUTKA!

mag. Alenka Pirjevec

Če se držimo načela, da smo si ljudje enaki, če res verjamemo v to, potem je naš glavni imperativ vključevalnost. Sprejemanje in potrjevanje različnih mnenj, pogledov, stališč in izrazov. Odprtost, komunikativnost in vedoželjnost so lastnosti s katerimi z umetnostjo stopamo bližje pravim vprašanjem. Sodobno gledališče mora težiti k iskanju in raziskovanju različnih uprizoritvenih form in podirati predsodke o žanrski nekompatibilnosti različnih zvrsti in estetik. Lutkovno razmišljanje in uporaba lutkovnosti v uprizoritveni umetnosti ponujata svobodo izražanja in ustvarjanja - lutkovna umetnost ponuja odprtost, komunikativnost in vedoželjnost.

Lutkovna umetnost je vključevalna. Lutkovni ustvarjalci vdihujemo življenje - z oživljanjem smo tako inherentno povezani, da moramo nujno verjeti oziroma dati priložnost vsemu. Beseda, prostor, telo, predmet, čas … vse ima enakovredno možnost pomena, življenja in smisla. Ritmičnost, likovnost, muzikaličnost so obredi s katerimi se umetni svet spreminja v živega.

Dekonstrukcije pomenov, prostora, identitete so principi lutkovnosti, ki osvobajajo naše ustvarjanje in gledanje. Razvijajmo lastno domišljijo, poetiko, estetiko. Kršimo pravila, spoznavajmo svoje omejitve, ker jih bomo samo tako lahko prestopali. Raziskujmo nepravilnosti in dopuščajmo si učenje na lastnih napakah. Iščimo, tavajmo, verjemimo, fantazirajmo. Bodimo drzni. Spodbujajmo se in kritizirajmo in si pokažimo, da cenimo to kar počnemo. Naj občinstvo začuti, da nas potrebuje, mi zagotovo potrebujemo njega.

Naj od nas zahteva najboljše in ponudimo mu najboljše kar lahko - tudi najmlajšim, ki so že in bodo še postali naše občinstvo.

Delajmo umetnost. Razumimo umetnost kot temeljni medij sporazumevanja, sobivanja, soustvarjanja človeka vrednejših življenj. In lutke so eden osnovnih gradnikov te umetnosti. Naj nas lutkovna umetnost še naprej osvobaja.

Moment

Ko sem se lotil pisanja poslanice ob svetovnem dnevu lutkarstva, sem na spletu preveril, kdaj se je prvič pojavilo, koliko je stara najstarejša lutka, koliko najstarejša predstava in podobno (morda bi to moralo biti del moje splošne izobrazbe). Želel sem začeti na začetku. Pa sem se hitro ustavil. Dostop do spleta imamo pravzaprav vsi, torej lahko ta dejstva preverimo kadarkoli in kjerkoli. Konec koncev tudi med predstavo, čeprav ne verjamem, da ljudje med predstavami na telefonih preverjajo informacije, povezane z lutkarstvom. O začetkih torej ne bom govoril.

Prav tako ne mislim govoriti o tem, ali je lutkarstvo (v Sloveniji) dovolj cenjeno. Ali je ali ni? To bom prepustil vam. Kaj pa o finančnem proračunu, ki ga ministrstvo namenja kulturi? O tem je bilo ogromno povedanega. Sam pa o tem ne bom razpravljal, saj nimam niti približne ideje, koliko znašajo točne številke, in naj se s tem ukvarjajo ljudje, ki so za to poklicani.

Veliko ljudi, ki imajo možnost nagovoriti množico, to priložnost izkoristi, da opozarjajo na naše napake, krivice in pravice. Vse lepo in prav. Velikokrat pa ravno zaradi tega pozabljamo na lepe stvari in dolžnosti, ki pridejo vzajemno z našim poklicem.

Lutkarstvo je v Sloveniji prisotno in njegova kakovost je visoka. Če ne drugega, o tem govorijo mednarodna priznanja. Lutkarstvo je kakovostno, nikakor pa perfektno. Še sreča. Tako vemo, da so možnosti za napredek, in naša dolžnost je, da odkrivamo, kje te možnosti so. Večkrat razmišljam, kako lepo je, da ne živimo večno. Umrljivost nas namreč spodbuja, da za časa svojega življenja odkrivamo, izumljamo stvari, ki nas bodo zapisale v zgodovino, ali pa bomo vsaj umrli z vedenjem, da smo nekaj prispevali svetu. Čeprav nam večkrat ne uspe doseči želenega, pa je opravljena pot tista, ki je pomembna. Pot, ki ves čas stremi k izboljšanju, napredku. Pot, ki jo spremljajo predanost, radost in inspiracija. To je seveda slika, ki skoraj nikoli ni resnična. Je ideal, h kateremu stremimo.

Šele takrat, ko pridejo težki trenutki, se pokaže naš odnos do poklica, ki ga opravljamo. Ne glede na to, za kateri poklic gre. Tu imamo lutkarji in ostali gledališčniki možnost doživeti nekaj, kar bi privoščil vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju. Preprosto se zgodi – igra. Igra, ki se jo igramo nastopajoči in gledalci (v lutkovnem gledališču predvsem otroci). Otroci seveda vejo, da lutke niso resnične. Da so le predmet. A kljub temu sprejmejo igro in v času predstave ni nobenega vprašanja, ali je dogajanje na odru resnično. Vedno znova se mi naježi koža, ko slišim polno dvorano otrok, ki vzklikajo ime glavnega lika ali izrekajo čarobne besede. Vsi v en glas. Takrat se zgodi to, da vse ovire na prehojeni poti dobijo smisel. In posledično je po tej poti vredno hoditi naprej.

To je ta odgovornost, o kateri sem govoril. Otroci so sprejeli igro in nastopajoči smo vedno znova odgovorni, da jih ogrejemo za to. Gledalca ne zanima, kako zelo smo utrujeni, koliko je neplačanih položnic in koliko dni že skoraj živimo v gledaliških dvoranah. In prav je tako. V gledališču nismo pomembni mi. To je nekaj, kar ustvarjalci v želji po uspehu in priznanjih radi pozabljamo. Pomembna je zgodba in prav nič drugega. No, v lutkovnem gledališču so pomembne še lutke. Neživi predmeti, prek katerih bomo pripovedovali zgodbe in skupaj z gledalci potovali po fantazijskih svetovih. Kakšna sreča, da lutke nimajo podočnjakov in neplačanih položnic, kajne?

Ob svetovnem dnevu lutk želim vsem ustvarjalcem, da bi se zavedali svoje odgovornosti do gledalcev. Da bi gledalcem pripovedovali zgodbe z istim žarom kot na začetku svoje kariere. Da bi se na odru, ne glede na to, kako težek je bil študij predstave, vedno znova predajali gledalcem. Da bi se obkrožili z ljudmi, ki jih navdihujejo. Da bi osebnostno rasli. Enako želim tudi vsem ostalim. Vse skupaj pa pozivam k skupni igri. Igri, da bomo delali na sebi in s tem prispevali svetu lepšo prihodnost. Igrajmo se to igro, in to zares. Tako zares kot otroci, ki so po predstavi hripavi, saj so na ves glas kričali, da so pomagali glavnemu junaku. 

Lovro Finžgar

Naj na mladih lutka obstoji

Že v otroštvu sem si želela postati igralka. Edini stik z lutkami, ki sem ga imela takrat, so bile lutkovne predstave, na katere so me kot majhno punčko vodili starši. Moje prvo resno srečanje z lutko se je zgodilo pred dvanajstimi leti, ko sem se vpisala na Akademijo za igro in lutke v Osijeku, kjer je študij dvopredmeten, ob dramski igri dobiš, hočeš ali nočeš, v kompletu še lutkarstvo. Na sprejemnem izpitu so mi dali v roke ročno lutko, čarovnico, in mi rekli, naj z njo povem monolog, ki sem ga pripravila. Ko sem si jo nataknila na roko, čarovničina glava ni in ni hotela stati pokonci. Trikrat sem začela s svojim monologom in vsakič je glava lutke omahnila. Potem sem globoko vdihnila, pogledala lutki v oči in ji v mislih rekla: „Prosim, pomagaj mi.“ In lutka me je čudežno ubogala. Pravzaprav se je zgodilo to, da sem z vdihom sprostila od treme napeto roko in s tem, ko sem jo v mislih nagovorila naj mi pomaga, lutko oživela. Takrat se je prebudila moja naklonjenost in ljubezen do lutk, s katerimi se zdaj profesionalno ukvarjam.

Že med študijem se mi je zdela lutkovna animacija veliko težja od dramske igre, saj mora pri lutkah igralec odmisliti sebe in svoj ego ter vso svojo energijo in gibe prenesti na lutko. Hkrati pa so lutke hvaležna „bitja“: vseeno jim je, ali je njihov animator majhen ali velik, mlad ali star, suh ali debel, s krivim nosom ali z visokim čelom, katerega spola je, katere rase, veroizpovedi ali spolne usmerjenosti. Lutka ne obsoja. Če jo spoštuješ in ji zaupaš, bo lutka spoštljivo „ubogala“ tebe in naredila to, kar pričakuješ od nje.

Priznani ruski lutkar Sergej Obrazcov je v knjigi Igralec z lutko (1938) napisal, da si, ko se je začel ukvarjati z lutkami, ni mislil, da se bo to spremenilo v » zasmehovan in za mnoge ljudi malo prepričljiv, podcenjevan in omalovaževan poklic, ki se mu pravi - lutkarija.« Očitno je lutkarska umetnost že od nekdaj veljala za manjvredno.

Čeprav se v zadnjem času spet in vse bolj uprizarjajo lutkovne predstave, namenjene odraslemu občinstvu, večina še vedno meni, da so lutke in lutkovno gledališče namenjeni samo otrokom. Tega nikoli nisem razumela. Lutkovno gledališče je za otroke zelo pomembno, saj se v njem prvič srečajo z gledališčem in odrsko umetnostjo, kar vpliva na njihov nadaljnji kulturni in gledališki razvoj.

Kadar komu rečem, da sem lutkarica in da delam v lutkovnem gledališču, večkrat slišim komentar: „ A, ti si tista, ki je skrita za lutko in vleče nitke.“ Ko povem, da imam diplomo iz lutkarstva, še bolj čudno gledajo: „ A za lutke obstajajo fakultete?“  Kdo bi jih obsojal! Kako pa naj vedo, da je v obdobju od njihovega otroštva, ko so si morda ogledali kakšno lutkovno predstavo, postala lutkovna umetnost precej več, kot samo lutke na nitkah. Da poznamo več vrst lutkovnih tehnik.  Da se animatorji ne skrivajo vedno za lutko, ampak so včasih tudi vidni ali celo njeni enakovredni partnerji na odru. Da je s sodobno tehnologijo napredovala tudi lutkovna dramaturgija, ki v predstave vključuje tudi video animacije in tako programirane  lutke, ki se premikajo same, kot v preteklih dobah mehanične lutke, brez animatorja.

Prav je, da gre tudi lutkovna umetnost v korak s časom, hkrati pa me skrbi, da bodo nove forme izpodrinile tradicionalne lutke in klasično lutkovno animacijo. Morda pa je skrb odveč, saj so zimzelene predstave, kot je na primer  Žogica Marogica v režiji Jožeta Pengova, ki letos praznuje 65 let od premiere v ljubljanskem lutkovnem gledališču, še vedno obiskane in v glavnem razprodane. Zdi se mi, da se je v zadnjih letih le nekaj premaknilo v zavesti ljudi in se je odnos do lutkovne umetnosti spremenil ter so postale lutke bolj cenjene, kot so bile včasih.

V Sloveniji, ki ima že več kot stoletno lutkovno tradicijo, delujeta dve profesionalni lutkovni ustanovi,  številne neinstitucionalne profesionalne ali ljubiteljske lutkovne skupine, celo dijaške lutkovne skupine, na slovenskih pedagoških fakultetah pa imajo že vrsto let kot učni predmet lutkarstvo.  Pred nekaj leti so tudi na AGRFT uvedli predmet lutkarstvo. V Ljubljani je lani na Ljubljanskem gradu odprl svoja vrata Lutkovni muzej, kar je velika pridobitev za našo stroko in za širšo javnost.

Kljub vsemu se mi zdi, da lutkovna umetnost še vedno ni enakovredna dramskemu gledališču in je obravnavana kot drugorazredna umetnost. O „lutkariji“ se še vedno premalo piše, kritik lutkovnih predstav skorajda ni, primanjkuje lutkovne literature v slovenščini, tako domačih avtorjev, kot tudi prevodov tujih. Pred tremi leti je, sicer po več kot desetih letih, ponovno izšla revija Lutka in obudila nekaj upanja. Od leta 2001 imamo lutkarji zopet svoj nacionalni lutkovni festival (Bienale), ki ponuja priložnost za pregled in pretres sodobnega lutkovnega ustvarjanja. Na lanskem Bienalu lutkovnih ustvarjalcev je bil organiziran seminar kritiškega pisanja za lutkovno gledališče, ki je bil zelo uspešen.

Zdaj nas je že kar nekaj šolanih lutkarjev, ki smo se izobraževali na lutkovnih akademijah v tujini, a še vedno nam primanjkuje lutkovnih tehnologov, režiserjev in dramaturgov ter seveda animatorjev.

Močno upam, da se bo to spremenilo. Da bo predmet lutkarstva na AGRFT nekoč prerasel v  samostojno študijsko smer.  Da bodo kakovostne lutkovne predstave uvrščene v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Da bo lutkovna umetnost, kljub napredni tehnologiji, obstala in razveseljevala otroke in odrasle.  

V tej naši mali deželi lutkarjev ni prav veliko, zato smo vsi skupaj kot ena velika lutkovna družina. Na nas je, da ohranimo lutkovno umetnost ter se borimo za njen obstoj in razvoj. Starejši naj prenašajo svoje znanje na mlajše in mladi naj ga ohranjamo, vsi skupaj pa to čudovito umetnost z vsem spoštovanjem gojimo še naprej. Naj živijo lutke!

Aja Kobe

Lutkovno gledališče v Sloveniji je aktivno že več kot sto let. Imamo dve profesionalni ustanovi (Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor), veliko število skupin in posameznikov, ki se z lutkarstvom za otroke in odrasle ukvarjajo profesionalno kot neodvisni ustvarjalci (igralci, režiserji, scenografi, lutkovni tehnologi), pedagoške programe lutkarstva na treh univerzah (v Mariboru, Ljubljani, Kopru) in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Samozaposlenih v kulturi na področju lutkovne umetnosti je zaradi neugodne družbene in kulturnopolitične naravnanosti žal vedno manj, a poudariti moramo, da je med njimi nekaj izjemnih avtorjev in ustvarjalcev, ki pomembno vplivajo na razvoj uprizoritvenih umetnosti pri nas. Želimo si, da bi lahko obstali in svoje potenciale razvijali tudi v prihodnje.

Lutkarji se z lutko ukvarjamo kot z instrumentom v rokah muz. Instrumentom čistosti. Naša vprašanja se v večini nanašajo na lutkino posrednost oziroma neposrednost; se lutka dotakne otroka, ker mu govori sama, ali zato, ker mu prek nje nekaj sporočamo odrasli, ki jim otrok zaupa? Vsi pa se lahko vprašamo – si želimo svet brez magičnega posrednika? Si želimo svet, kjer otroci ne bi imeli lutkovnih junakov? Kaj v resnici vemo o svetu? Kaj vemo o otrocih, ki v naš razstreščeni svet prihajajo celi in sestavljeni?

Če je lutkovno gledališče lahko vsaj delno zaščitnik otrok, bi moralo biti njegovo poslanstvo več kot nacionalna in svetovna strategija. Je duhovna strategija vsakega posameznika, vsi, ki lutki služimo, pa smo njeni častni uslužbenci.

Lutka je lahko vedno in v vseh smislih aktualno sredstvo za razmislek o stanju duha. Naj bo dan lutk vesel dan, dan vprašanj in zavedanja o naši čistosti. Tako kot skozi otrokove oči uzremo lastno čistost, lahko skozi lutko pogledamo v svoje bistvo. Kadar otrok ali odrasel človek z zaupanjem in vero spremlja lutkovno predstavo, je ta vedno tam. Naj bo zavedanje o lastnem obstoju in pomembnosti močnejše od vodljivosti, ubogljivosti, ponižnosti in poniževanja.

Naša poslanica se pridružuje mednarodnemu sporočilu svetovne lutkarske organizacije Unima, tokrat izpod peresa iranskega lutkovnega ustvarjalca Behruza Gharibpura, na številnih odrih po Sloveniji pa smo ob praznovanju današnjega dne pripravili veliko predstav.

Združeni slovenski lutkarji – člani Ustanove lutkovnih ustvarjalcev in Slovenskega centra Unime