Glava dol – noge gor!
AEIOU gledališče, H’art, Zavod za umetnost, Društvo lutkovnih ustvarjalcev
Foto: Matej Povše
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
Predstava Glava dol – noge gor! je označena kot »živobarvna komedija« in kar najprej pritegne pozornost, je prav premišljena barvitost scenografije, ki so jo zasnovale Katja Kähkönen, Mateja Ocepek in Katja Povše. Dogajanje je namreč postavljeno na belo ozadje z izbranimi elementi v živih primarnih barvah, kar omogoča primeren kontrast, da je predstava vizualno atraktivna tudi za najmlajše gledalce, hkrati pa se uspešno izogne prekomerni vizualni stimulaciji. Poleg tega nudi primerno ozadje, da lahko lutka, ki je izdelana iz črnega blaga, na njem izstopa. Že na tej ravni je očitno, da je bilo pri ustvarjanju predstave veliko pozornosti namenjene psihološki stopnji razvoja dojenčkov in malčkov; v napovedniku predstave zapišejo, da je bila v njen nastanek vključena tudi otroška psihologinja. Predstava je primerna za otroke od šestega meseca starosti dalje, zasnovana pa je tako, da jo z veseljem spremljajo tudi nekoliko starejši malčki, zato je primerna za družine z več majhnimi otroki.
V vlogah Očka Klovna in Mamice Čarodejke nastopata Rada Kikelj Drašler in Ana Špik (alternaciji Mateja Ocepek, Katja Povše), njunega otroka Bubuja Akrobata pa predstavlja mehka lutka, ki je primerna tudi za interakcijo z otroško publiko, kar ustvarjalke vsekakor spodbujajo. Kostumografija je v skladu z estetiko predstave cirkuško pisana, učinkovita pa je predvsem zato, ker so v obleke igralk skriti preprosti inštrumenti – pod Mamino krilo so všiti kraguljčki, Očka pa namesto okroglega trebuščka pod majico skriva boben – ki se vklapljajo v preprosto, ampak pomensko funkcionalno zvočno kuliso, sicer sestavljeno iz nežne ambientalne glasbe in zvokov iz narave. Dialog je večinoma zreduciran na za pomen nujne in zelo preproste besede, da se kar najbolj približa starostni skupini publike, igro pa odlikuje predvsem umirjen, skoraj plesen in izrazito igriv gib.
Četudi se glavnina predstave dogaja na odru, igralki ves čas vzpostavljata neposreden stik z gledalci, večkrat pa z odra tudi sestopita in dovolita tako otrokom kot staršem, da postanejo sestavni del predstave, pri čemer najbolj izstopa prizor, ko gledalcem delita samolepilne listke glede na to, kako se počutijo – tako lahko kreativnost gledalcev pravzaprav kroji pestrost prizora. Po končnem aplavzu je vsem otrokom dovoljeno, da ostanejo in se dotaknejo lutke ali pobobnajo po Očkovem trebuhu, da lahko potešijo morebitno radovednost, ki se je vzbudila med predstavo, kar je vsekakor simpatična poteza.
V predstavi sledimo običajnemu dnevu cirkuške družine, od jutranjega prebujanja do hitenja v službo in večernega spanca. Gledalce spusti celo v Bubujev sanjski svet, kar je tudi edini trenutek, ko si predstava dovoli nekoliko več vizualne nasičenosti, ki jo sicer disciplinirano brzda. Niso izpuščeni niti tisti deli dneva, na katere se pogosto pozabi ali pa se jih namenoma zamolči; na primer da dojenček Bubu zjutraj lula, prikaz česar lutka tudi na kreativen in zabaven način omogoča, ali pa da ga zvečer mama podoji. Predstava se ne ustraši tega, da tudi ta opravila nazorno prikaže. Poleg tega se mi zdi posrečeno, da je odnos med staršema prikazan kot izrazito ljubeč.
Predstava Glava dol – noge gor! je predvsem igrivo in lahkotno razvedrilo za najmlajše, narejeno z dobro mero pozornosti do njihovega kognitivnega razvoja. Njeni največji kvaliteti sta interaktivnost, ki otroke na nevsiljiv način povabi, da se vključijo tako v domišljijski svet predstave kot v interakcijo z lutko, ter dejstvo, da v svojem prikazovanju vsakdanjosti ni prekomerno prečiščena, ampak prikaže tudi to, kar je najbolj človeško. Posrečeni so tudi različni vizualni gegi, ob katerih se lahko zabavajo tudi odrasli spremljevalci.