Kitov popek
Lutkovno gledališče Ljubljana
Foto: Gregor Gobec
Avtorica kritike: Tjaša Pirnar
Lutkovno gledališče Ljubljana je v začetku junija 2025 z uprizoritvijo Kitov popek sestopilo iz okvirov svojih gledaliških dvoran. Pod režijsko taktirko Vide Cerkvenik Bren se je v Arboretumu Volčji Potok znašel 15-metrski kit (scenografinja Larisa Kazić), ki je vzniknil kot nenavaden spoj institucionalnega in uličnega gledališča.
Uprizoritev skorajda ne uporablja besed (pojavijo se le na dveh mestih – in še to v preudarnem minimalizmu – ki vendarle služita kot pomenski markaciji), marveč komunicira pretežno z zvoki in glasovi. V prvem delu nastopajoči stopajo v interakcijo s publiko, pri čemer obiskovalce povedejo v nov kod, ki je določen z nedoločnimi zvoki in kombinacijami predmetov, s katerimi nastopajoči tvorijo nenavadna bitja. V štiričlanski zasedbi velja posebej izpostaviti Teo Vidmar, ki je prvi stik z občinstvom. Je tista, ki vzpostavi kod uprizoritve in komunikacijo s publiko, pri čemer ne odvzema prostora soigralcem, ampak jim ga odpira in jih vključuje v vzpostavljeno dinamiko z občinstvom. Pokaže, da mojstrsko obvlada svoj govorni aparat, saj vsaj na videz povsem neobremenjeno, naravno in lahkotno proizvaja zvoke, za katere si ne bi mislili, da jih človeški glas sam zmore – od približkov ptičjega petja pa do pljuskanja vode in dejanskega petja. Je tudi edina, ki v uprizoritvi spregovori nekaj besed. S suvereno nežnostjo popelje občinstvo od začetka pa vse do konca predstave.
Uprizoritev, ki se začne na prostem z zvoki, se nadaljuje v notranjosti kita. Kitova konstrukcija omogoča popolno temo, ki jo v gledališču, zlasti pa v gledališču za otroke, precej redko izkusimo v njeni totalnosti. Občinstvo se lahko prepusti temi, v katero je zazibano, hkrati pa je njihova pozornost tako v polnosti usmerjena v zvoke in melodije, ki tedaj polnijo prostor. Vsaj dokler svetloba ne vzdrami senčnih lutk. Tu lahko potopitev občinstva nekoliko popusti, saj odkrita notranja konstrukcija kita in vidne sence glav animatorjev ob robu osvetljene površine nekoliko kazijo samobitnost senc.
Čeprav je gromozanski kit osupljiv prizor, pušča občutek neizkoriščenosti in neumeščenosti. Kit z animacijo oživi le za kratek čas, nakar za osrednji del predstave prevzame vlogo dogajalnega prostora, dokler ga občinstvo nazadnje ne zapusti brez pozdrava. Pri tem se lahko vprašamo, zakaj ravno kit. Notranji del predstave sicer vznikne iz nastavka, da je dečka (senčna lutka), ki ga spremljamo, tako kot občinstvo »pojedel« kit, znotraj katerega se odvije neka izkušnja drugega sveta ali nemara celo nekakšna notranja preobrazba. Toda kit je pri tem povsem arbitraren element – lahko bi ga nadomestili s katerimkoli drugim prostorom. Posamezen gledalec ga sicer lahko pomensko poveže z različnimi zgodbami o kitih, ki/če jih pozna, sama uprizoritev pa tega ne stori; kitu v predstavi ni dodeljena posebna funkcija, mitos ali pomen, čeprav je uprizoritev sposobna tudi tega (dramaturg Jurij Bobič). Kamni, ki jih gledalcem na začetku razdeli igralka, denimo postanejo nosilci pesmi, ki jim gledalci med predstavo večkrat (skupaj z nastopajočimi) prisluhnejo, dokler jih nazadnje ne vrnejo nazaj k drugim kamnom. S kitom ni tako – celo naslovni kitov popek ostane nepojasnjen, enako tudi neobičajna prisotnost kita globoko na kopnem in odnos med kitom ter občinstvom in bitji, ki jih poosebljajo nastopajoči.
Kitov popek nastavlja dve ravni odpotovanja v drug svet. Prva se zgodi s komunikacijo izključno z živalskimi zvoki in animacijo nedefiniranih bitij. Ta raven je vsebinsko precej izpraznjena in je zanimiva bolj formalno ter v tem lahko za gledalce povsem zabavna. Osrednji del, uprizorjen s senčnimi lutkami, predstavlja najbolj koherenten del uprizoritve. Oblikuje pollinearno zgodbo o premagovanju strahu. Jasne vsebinske linije sicer ne najdemo niti tu, pač pa uprizoritev zasleduje predvsem občutje, in sicer občutje strahu, ki je transformirano v zabavo. Čeprav bi ta nastavek sicer lahko zdržal, je vendarle v svoji izpeljavi nekoliko neposrečen, saj gre za spremembo v dečkovem odnosu do kače. Njun odnos se iz prvotne napetosti in bojazni sprevrže v nekakšen štos, kar v danem kontekstu ni najbolj utemeljena izpeljava – naj bomo še tako naivni, igriv in lahkoten pogled na življenje ogrožajočo situacijo nas iz slednje pač ne bo preprosto rešil. Tako se zdi, da se sporočilnost osrednjega dela uprizoritve zabriše nekje med izogibanjem in lovljenjem narativa.
Povratek iz kita nas iz druge ravni stvarnosti vrne nazaj v prvo, po skupnem zaključnem rajanju pa se tudi nastopajoči iz melodičnega muziciranja vrnejo nazaj k zvokom in animiranim bitjem, s čimer nas izpustijo še iz prve ravni, ki jo je nastavila uprizoritev. Najprej kita, potem tudi kamne pustimo za sabo. Kaj pa predstavo? Kitov popek je nedvomno zanimiva, nekonvencionalna in za marsikoga verjetno tudi zabave polna izkušnja, ki pa vsebinsko pušča precej vrzeli in nesklenjenosti posameznih elementov. Verjetno je od posameznika odvisno, kako in če je uspel zapolniti praznine uprizoritve ter ali bo potemtakem predstava za seboj gledalcu kaj pustila ali pa bo jo bo pustil za seboj na trati skupaj s kitom, svojim kamnom in njegovo pesmijo.