Jana Bauer: Kako objeti ježa
Pripovedno gledališče gdč. Bazilike, Društvo lutkovnih ustvarjalcev in Hiša otrok in umetnosti
Foto: Matej Povše
Avtorica kritike: Flores Oven
V sklopu praznovanja desetletnice Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu je bila v Grajskem gledališču 29. maja 2025 odigrana predstava Kako objeti ježa Pripovednega gledališča gdč. Bazilike v produkciji Društva lutkovnih ustvarjalcev ter Hiše otrok in umetnosti.
V tokratni uprizoritvi Pripovednega gledališča gdč. Bazilike, pod katerega se podpisuje vsestranska lutkarica Katja Povše, se pred nami razpira dokaj intimen, bolj zaseben umetniški prostor mojstrice v delavnici, ki si z ustvarjanjem lutkovnih predstav krajša čas. Pred gledalci tokrat zaživi slikanica avtorice Jane Bauer Kako objeti ježa, ki je leta 2021 prejela nagrado zlata hruška – znak kakovosti mladinskih knjig, leta 2022 pa nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.
Predstava ostaja zavezana preprostosti, tako v režijskem (Katja Povše) kot dramaturškem konceptu (Tanja Lužar), ki sledita klasičnemu dramskemu loku, kar zagotavlja jasno dramsko strukturo in sporočilnost. Predstava je skoraj popolnoma podrejena literarni predlogi, saj je slikanica umeščena v koncept pripovednega gledališča in s tem ne posega v samo dogajanje zgodbe.
Gdč. Bazilika kot lutkarica tako ne predstavlja konkretnega lika v sami zgodbi, jo pa zato s svojo izredno obrazno in telesno mimiko hudomušno ter večplastno dopolnjuje in komentira ter predstavlja temelj neverbalne komunikacije z najmlajšim delom občinstva, ki se s tem uči branja pomenov, ki presegajo same besede. S tem pa vsebino predstave, ki je primerna za otroke od petega leta starosti naprej (tako je kategorizirana tudi slikanica), uspešno prilagodi na raven otrok že od tretjega leta dalje, s čimer širi svojo dostopnost in obenem ohranja kompleksnost sporočilnosti zgodbe.
Poseben čar predstavi dajejo lutke (avtor likovne podobe Andrej Štuhar, lutkovni tehnolog Žiga Lebar), ki nastajajo iz na videz starih, zavrženih in predelanih predmetov ter organsko ohranjajo narativni kontekst razmetane delavnice in obenem dopolnjujejo skromno scenografijo, sestavljeno iz velike delovne mize in nekaj škatel, ki v prevelikem prostoru z lahkoto dajejo občutek praznine in estetske nedodelanosti. Predstave si sama žal nisem ogledala na matičnem odru, pač pa v sklopu gostovanja, kjer je zaradi »prevelikega« in preosvetljenega odra scenografija izgubila nekaj svojega prvotnega čara.
Sicer pa idejna zasnova po ponovni uporabi predmetov v namene, katerih njihova izvorna prvobitnost ne podpira, v predstavi deluje večplastno, saj ne spodbuja le ekološke zavesti in dostopnosti najpreprostejših lutk, temveč prav ta (ne)dovršenost otrokom daje prostor, v katerega vstopata njihova lastna imaginacija in interpretacija.
Slednji sta močno aktivni tudi pri samem vprašanju »Kako sploh objeti ježa?«, pri katerem gre za popolnoma legitimno vprašanje brez enoznačnega odgovora in predstavlja rdečo nit, ki ne vodi le predstave, pač pa tudi tok razmišljanja in hrani močan filozofski potencial.
Seveda pa predstava odpira tudi širša vprašanja o odnosu med človekom, naravo in tehnologijo, ki podpira izum, ki ga naredi Ježev prijatelj Pipe. Jež namreč mehanskega objema ne sprejme, saj meni, da objem ni bil živ in mu je zato povzročal tesnobo. Vendar je ironično rešitev, ki jo Jež zavrne, narejena iz enakih zavrženih in hladnih elementov in pripomočkov, ki so prej gradili živali, drevesa in ostale elemente živega in asociativno toplega sveta.
Omeniti je potrebno tudi glasbo Jelene Ždrale, ki ima v predstavi izrazito dominantno vlogo in zavzema večinski del predstave, bodisi posrečeno bodisi neposrečeno, spremlja redkobesednost in ohranja ritem in pozornost najmlajše publike.
Predstava tako skozi celotno trajanje z lahkoto uspešno ohranja pozornost in razumevanje ciljne publike, saj s premišljenim ravnovesjem med ponavljanjem in menjavo vzorcev, kot sta ponavljanje vedenja ostalih živali in njegovo vztrajno in (ne)uspešno iskanje rešitve, krepita tako razumevanje dogajanja kot zbranost pri odraščajoči publiki. Pa vendarle repetitivna struktura ni le dramaturška funkcija, pač pa tudi močno afektivno orodje, ki izziva gledalčeva čustva. Preko njega se publika zaradi konstantnega zavračanja ostalih živali z Ježem kar hitro poveže na čustveni ravni in z njim hrepeni po srečnem koncu. Z vsako zavrnitvijo se krepi občutek osamljenosti, ki ni le značajska lastnost ježa, temveč tudi univerzalen lajtmotiv predstave. Ta se pokaže tudi po prvem neuspelem mehanskem objemu.
Na koncu pa vendarle zmagata tista gola želja po nedolžnem in nebolečem objemu ter ideja, da resnična ljubezen oziroma bližina izhajata iz tiste brezpogojne pripravljenosti prisluhniti prijatelju in si zanj vzeti čas, ko ga potrebuje.