Tajda Lipicer, Giulio Settimo: Gora
Lutkovno gledališče Ljubljana in Il Rossetti - Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine
Foto: Miha Fras
Avtorica kritike: Tjaša Pirnar
Zadnji dodatek gledališkemu repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana pred poletnim predihom v letu 2025 je bila uprizoritev Gora, ki je nastala v koprodukciji z Il Rossetti – Stalnim gledališčem Furlanije Julijske krajine. Naslov je verjetno namenoma dvoumen; protagonistka uprizoritve je namreč velikanka Gora, ki jo tvori kamenje, torej gre nekako za goro Goro, zlasti ko pride do njene usode. Ta pristop k poimenovanjem je izrazito umesten, saj gre za zgodbo o usodi Gore in nastanku mesta, ki spominja na mit ali legendo. Avtorja besedila Tajda Lipicer in Giulio Sttimo, ki sta tudi dramaturginja in režiser uprizoritve, sta se pri snovanju zgodbe opirala na staroversko izročilo, zlasti kot ga popisuje Pavel Medvešček, pri čemer pa gre za izvirno zgodbo, ki le sledi vzorcem oziroma si sposoja motive iz izročila.
Gora občinstvu predoča zgodbo o skupnosti in velikanih. Uvedeta jo igralca Aja Kobe in Martin Mlakar, ki jo napovesta kot zgodbo o svojih davnih prednikih. Ta narativni okvir daje strukturo celotni uprizoritvi. Tako osrednjo zgodbo postavlja v oddaljene čase in jo obenem kot zgodbo, ki bi lahko bila resnična (ampak ravno zato verjetno ni), postavlja v območje fikcije. Poleg tega pripovedni okvir mestoma ustavlja ritem uprizoritve s sicer potrebno ekspozicijo, ki pa vseeno večkrat ostane neizpeljana ali slabše umeščena. Ekspozicija večkrat zaustavi dogajalni ritem in uprizoritev zasiči z informacijami, med katerimi se nekatere šele kasneje vpnejo v zgodbo (tako npr. velikan Travnik), nekatere pa ostanejo neumeščene in nepojasnjeno zasičajo uprizoritev. Med temi so morda najbolj zapomnljivi raki, ki so izpostavljeni tudi v nagovoru pred predstavo, njihova vloga – če sploh lahko tako rečemo – pa je postranska in se vsaj zdi povsem naključna. Tudi nekatere zakonitosti in motivacije likov ostanejo nekoliko nejasne, kar zahteva precejšnjo zbranost in zaupanje predstavi.
Kljub temu pa Gori uspe vzpostaviti močno čustveno jedro uprizoritve. To se izgradi zlasti skozi grajenje sveta in njegovih notranjih zakonitosti ter skozi odnos do narave. Vse skupaj dosledno podpirajo tudi glasbeni motivi, usklajeni z vsebino (avtorica glasbe Enza de Rose), ter ustvarjanje atmosfere s svetlobo (oblikovalka luči Denise Medeotti). Že začetna predstavitev velikanov Travnika in Gore nakazuje, da bo šlo za mitično zgodbo, hkrati pa velikane, ki ne govorijo, vzpostavi kot poosebljeno naravo in jih umešča kot nekakšen vmesnik med naravo in ljudmi. Uprizoritev raziskuje naravo velikanov in njihov odnos do oziroma z ljudmi. V uprizoritvi sicer izvemo le za dva konkretna velikana, zato ne dobimo zares jasnega vpogleda v velikane kot bitja – ena od dveh nastopajočih velikanov tudi ni tipična velikanka, zato velikani ostajajo neki skrivnostni drugi. Nenavadna velikanka Gora, ki ni želela biti velikanka zaradi svojega zanimanja in afinitete do ljudi, pa je vendarle ena od glavnih likov v uprizoritvi, zato lahko občinstvo z njo vstopi v vmesni svet med človeštvom in naravo. Toda uprizoritev s koncem malodane spodkoplje ustvarjeno poanto; Gora se prometejsko žrtvuje za človeško skupnost, še celo več, saj kakor je poudarjeno v uprizoritvi, vsak Gorin kamen, iz katerih je Gora sestavljena in ki jih za rešitev skupnosti sama razbija, nosi spomine. Gorino uničenje same sebe za druge, za bitja, drugačna od nje same, sicer zadoni kot močan prizor, vendar skorajda brez odmeva. Poudarek ostane na ustvarjenem novem mestu in tako uprizoritev še zadnjič podčrta antropocentrizem, ki vznika že v poprejšnji drugosti velikanov in poudarjanju človeške skupnosti, dejanju, ko ljudje Gori narišejo obraz ipd. Poosebljena narava tako kljub poskusom zlahka ostane v drugem planu za človeško koristjo, česar uprizoritev ne naslavlja ali problematizira.
Poleg narativnega okvira gledalce od zgodbe oddaljuje tudi likovna podoba (Enej Gala). Skupnost prednikov pripovedovalcev predstavljajo lutke, ki po svoji zasnovi in podobi spominjajo na toteme oziroma so tako tudi prineseni na prizorišče – po eden na palici vsakega od nastopajočih, ko prideta na oder. Lutke tako ne spominjajo na ljudi in s tem podčrtujejo fiktivnost oziroma mitičnost dogajanja. Animacijo – pri čemer animatorja s konsistenco v glasu ustvarjata vsak več likov – dopolnjuje scenografija (Enej Gala), ki nekajkrat animatorja povsem skrije in tako lutke, ki jih je zaradi njihove negibnosti sicer težje animirati, osami in izpostavi, torej loči od animatorjev, ki jih držita, ter s tem lutkam omogoči več avtonomije. Tudi kostumografija (Enej Gala) je prilagojena lutkam in animaciji, saj se barvno zlije s kamenjem scenografije in lutk in tako animatorki omogoči, da se skrije za deloma luke Gore, ki ju drži v svojih rokah, ter sama dopolni njeno silhueto in se tako posodi Gori, da ta zaživi.
Gora je tako uprizoritev, ki ji mestoma uspe ustvariti občutek senzibilnosti do narave in drugačnega razumevanja sveta, vendar pa zaradi vsebinske zasičenosti in neizčiščenosti izzveni precej medlo, zlasti za sodobnega gledalca, ki mu je tovrstna senzibilnost tuja.