Lekcije iz delavnice gdč. Bazilike
Pripovedno gledališče gdč. Bazilike, Društvo lutkovnih ustvarjalcev in Hiša otrok in umetnosti
Foto: Matija Povše
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
V zadnji dan 13. bienala lutkovnih ustvarjalcev je gledalce že v dopoldanskih urah uvedla predstava Kako objeti ježa, ena izmed štirih uprizoritev, ki so se uvrstile v spremljevalni program festivala. Uprizoritev je nastala po predlogi znane slikanice izpod peresa Jane Bauer, s katero si deli naslov (avtorica dramatizacije in dramaturginja Tanja Lužar), za njeno inscenacijo pa je poskrbela Katja Povše, ki podpisuje avtorstvo koncepta in režijo, hkrati pa je tudi edina igralka in animatorka v uprizoritvi.
Vsestranska lutkovna ustvarjalka, ki si v svojih predstavah prizadeva združevati lutkovno s pripovedništvom, nastopa pod psevdonimom gdč. Bazilika, v uprizoritvi Kako objeti ježa pa se znajdemo v njeni delavnici, v kateri kuje svoje gledališke pripovedi. Ta je opremljena zgolj s preprosto rustikalno mizansceno, s spretno manipulacijo recikliranih, karakterja polnih predmetov in iz vsakdanjih stvari izdelanih namiznih lutk pa izvajalka pred gledalske oči pričara gozd, v katerem prebiva jež, ki si želi objema, a se ga zaradi njegovih ostrih bodic (ki so v lutkovni izvedbi ošiljeni svinčniki) vsi bojijo. V nadaljevanju sledimo množici živali, od medveda, narejenega iz mlinčka, slona iz kanglice, želve iz cedila ter srake in šoje iz dveh namiznih luči (pod njihovo likovno podobo se podpisuje Andrej Štular), ki se otepajo ježevih objemov in ga označijo celo za čudaka, pa vse do dečka-lisjaka Pipeta, rustikalno izdelane lesene lutke, ki se naloge objemanja loti izumiteljsko, pri čemer se njegova vloga nekako podvoji z gospodično Baziliko. Pripoved o nesrečnemu ježu otroke nežno, a direktno pripelje do lekcije, da se ježa lahko objame, le dovolj se je treba potruditi, in da so objemi hkrati muhasta reč, saj niso vedno pristni in zaželeni.
Uprizoritev otroško publiko pritegne predvsem s karizmatično igralsko izvedbo in enako pristnim stikom z občinstvom, tako s strani igralke kot tudi lutk, ki jih animira. Poleg tega pristop k oblikovanju likovne podobe lutk, ki se odloči za reciklažo najdenih predmetov, zahteva imaginacijski angažma gledalcev, da v predmetih ne vidijo več njihove osnovne namembnosti, ta proces pa je smiselno podprt z okoljem delavnice, v kateri ustvarja gdč. Bazilika. Ta okvirna zgodba namreč otroškim gledalcem osmisli, zakaj so pravljične živali videti drugače kot lutke, ki so jih morda vajeni iz katere druge uprizoritve, prek tega pa lahko predstava tudi spodbudi njihovo domišljijo k iskanju pravljičnega v vsakdanjostih.
Odraslo festivalsko publiko medtem bolj navdušuje dejstvo, da je uprizoritev v celoti solo-show, v katerem ena izvajalka obvladuje pravzaprav ogromno število lutk, sproti pa še iz preproste delovne mize in predmetov na njej pričara spreminjajoče se scenografije. To ji omogoča lutkovna tehnologija v izvedbi Žige Lebarja, ki poskrbi, da lutke ne potrebujejo nujno človeške pomoči, da ostajajo žive, zato je lahko na sceni prisotnih več likov, kot jih obvladata dve igralkini roki, izstopa pa predvsem simpatičen in preprost način za komunikacijo ježkove nesreče: njegova glavica je namreč nenehno poklapano povešena, tudi ko jo gdč. Bazilika v nekoliko meta-lutkovnotehnološkem momentu poskusi priviti nazaj v pokončni položaj.
Lutke, ki na sceni niso več potrebne, sproti pospravlja v veliko skrinjo, s čimer hkrati gledalcem ne skriva, kaj tiči za odrsko iluzijo, vendar simpatične karakterje vseeno ohrani še kako žive, saj spominja na princip otroške igre. Obenem podčrta iznajdljivost scenografije, saj delavniški ambient omogoča jasno estetiko in hkrati pomensko oprijemljivost za razumevanje materialov, iz katerih so izdelane lutke. Igrivo očarljivost in čustveno poučnost uprizoritve poudari še glasbena podlaga avtorice Jelene Ždrale v izvedbi Klemna Bračka (viola), Nina de Glerie (kontrabas, produkcija), Urbana Turjaka (pozavna) in Jelene Ždrale (violina).
Kako objeti ježa je poučna zgodba, ki v igralsko dovršeni izvedbi gdč. Bazilike otroško publiko opremi z jasnim, vendar ne pretirano moralističnim sporočilom o iskanju bližine, sprejemanju različnosti in iskrenem prijateljstvu, morda še najpomembneje pa tudi o tem, da niso vsi objemi enako dobrodošli. To avtorica po aplavzu pospremi tudi s simpatičnim komentarjem o resničnem biološkem dejstvu, da se ježka lahko objame, če je le v naši družbi dovolj umirjen.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.