Tok tok tok
Lutkovno gledališče Maribor, Centre De Créations Pour L'enfance, FMTM
Foto: Boštjan Lah
Avtorica kritike: Flores Oven
Tok tok tok je uprizoritev namenjena otrokom od leta in pol dalje, na kar nas opozori že sam uvodni nagovor hostes, ki prijazno nagovori starše naj se z otroki ne pogovarjajo, temveč jih v primeru, da malčki izgubijo pozornost, poskušajo nazaj k dogajanju usmeriti zgolj s pogledom. S tem se jasno začrta okvir, v katerem je uprizoritev prostor otrokove neposredne izkušnje, kjer se gradi zaupanje med občinstvom in dogajanjem na samem odru.
Predstavo sestavljajo tri pesnitve treh francoskih avtorjev, ki v uprizoritev prinašajo igrivost tako na besedni kot fizični ravni ter predstavljajo konkretne povode za igranje z elementi in impulzi, ki sprožajo gibalno, glasbeno in domišljijsko dogajanje. V uprizoritvi se sicer pojavlja precej ponavljanja, vendar ne kot nekakšna šibka in nepremišljena točka temveč kot nujni del ustvarjalne logike. Prednost predstave pa je tudi v tem, da občinstvo ne sedi v popolni temi, saj luč ohranja toploto in dovoljšno pristnost, da otroci ves čas zaznavajo sebe in starša, a ni dovolj moteča, da bi popolnoma odvračala pozornost iz izvajalcev.
Izvajalka, Barbara Jamšek, ves čas skrbno in zavestno vzpostavlja in ohranja očesni stik ter povezavo med otrokom kot posameznim delom občinstva. Z mežikanjem, zadržanim pogledom ali celo majhnim nasmeškom otroka nagovori osebno in intimno, kot da bi se predstava dogajala samo zanj. Ta vez pa se na neki točki spremeni tudi v konkreten dotik, kjer izvajalka pristopi do otroka ter mu na roko z vodo nariše črto. Gre namreč za droben, a izjemno pomenljiv trenutek, kjer otrok doživi gledališče kot ne le nekaj kar lahko zgolj in samo gleda ali pa se dogaja pred njem, temveč tudi kot nekaj, kar se dogaja z njim in nekaj kar lahko občuti na lastni koži.
Ker je predstava narejena za tako nizko starostno skupino, lahko upravičeno predpostavimo, da je za marsikaterega otroka to ena prvih izkušenj z profesionalnim gledališčem. Prav zato, postane pomen že omenjenega dotika toliko večji, saj s tem, ko se igralka dotakne njegove roke in ne katerega koli drugega dela telesa, sprejema njegov način spoznavanja sveta, ki ga obdaja. Otrok namreč v svet vstopa z rokami in dotikom, ki je v tej razvojni fazi eden najmočnejših metod dojemanja. V tem se uprizoritev izkaže kot subtilna in hkrati globoko premišljena, saj preko primarnega čuta odpira dodatno telesno in čustveno dimenzijo gledališke izkušnje.
Poleg Barbare Jamšek, ustvarja vizualni del predstave, je izvajalec tudi Urban Kolarič, ki je odgovoren za živo glasbeno podlago. Glasba v uprizoriti namreč ni zgolj spremljava, temveč se z gibanjem izvajalke kot dialog organsko prepleta ter ustvarja celostno atmosfero. Uprizoritev se poigrava s preprostimi, univerzalnimi otroškimi igrami, kot so ples, risanje in skrivalnice po principu »peekaboo« ali »kuku«. Izvajalca se prav tako poslužujeta nekaj preprostih čarovniških trikov, ki poskrbijo za dodatne trenutke presenečenja in začudenja.
Scenografija in z njo vsi potrebni rekviziti (Lucie Félix, Raphaële Enjary, Myriam Colin) so izčiščeni in slogovno enotni, saj v njih prevladujejo jasne barve in oblike, ki dopolnjujejo preprosto narativno logiko s katero operira predstava. Tako je vse podrejeno preglednosti in razumljivosti, da lahko mlajše občinstvo v vsakem trenutku sledi toku igre.
Poleg govorjene slovenščine je v predstavi prisoten tudi slovenski znakovni jezik ter drobci govorjene francoščine. Slednja večjezičnost pa v uprizoritvi ni uporabljena zgolj zaradi poučnosti, temveč tudi kot zvočna in gibalna obogatitev. Jezikovna in interpretativna raven sta močno prilagojeni zastavljeni starostni skupini, kjer je v te namene vsaka beseda izrečena počasneje, ter vsaka znakovna kretnja nekoliko bolj poudarjena.
Uprizoritev, kot taka ne stremi k nikakršni zapleteni zgodbi ali večji pripovedi in namesto tega otrokom prikazuje čarobnost in estetskost gledališča. Skozi minimalizem in igrivost uprizoritev gledališče pokaže kot prostor, kjer je svet mogoče gledati, poslušati in čutiti.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.