Nikoli končano iskanje
Lutkovno gledališče Ljubljana
Foto: Urša Culiberg
Avtorica kritike: Lara Kerznar
Predstava Hiša iz pločevine v režiji Jane Nunčič je nastala v okviru BiTeatra Lutkovnega gledališča Ljubljana. Ustvarjalci so za izhodišče vzeli zgodbo Trije, ki si želijo h kralju angleškega avtorja Magnusa Millsa in oblikovali pravi lutkovni vestern o iskanju človekovega pravega doma. Sicer pomembno sporočilo za ciljno publiko (6+) pa zaradi nejasno artikulirane zgodbe (ta govori o fantu, ki se poda na pot v puščavo, da bi našel svoj dom in med iskanjem zatava tudi v mesto, a se na koncu vrne v svojo pločevinasto hišico) ni tako močno, kot bi moralo biti.
Uprizoritev odlikujejo predvsem dovršeni vizualni elementi. Uporabljenih je več vrst lutk (Zala Kalan): protagonist Gregor in njegova prijateljica Maja sta namizni lutki z več detajli, za sosede uporabijo naprstne lutke, za meščane pa preproste figurice. Gregor skozi predstavo celo zamenja podobo – ob prihodu v mesto se iz namizne lutke prelevi v figurico, enako ostalim meščanom, ter se sooči z nepoznavanjem mesta in njegovih prebivalcev, kar podčrta kontrast s podeželjem, kjer je vse poznano. Dogajanje se odvije na vrtljivi okrogli mizi, na katero se s pomočjo magnetov postavijo scenski elementi (Larisa Kazić), k menjavanju dneva in noči pa pripomorejo še luči (Gregor Kuhar). Prizorišče je dodobra izkoriščeno, postavljeno v vertikalo s hišicami na obodu pomaga pokazati, da je protagonistova pločevinasta hišica izolirana od okolice. Okoli nje se pojavijo celo pesek in kaktusi, ki s pomočjo glasbene podlage (Luan Gonçalves) ustvari jasno atmosfero puščave.
Igralca Lovro Finžgar in Zala Ana Štiglic se odlično odrežeta v interpretaciji dolge vrste likov. Čeprav osebe, še posebej protagonist, značajsko niso poglobljene in imajo nejasne motive, uspe animatorjema lutke oživiti in igrivo speljati predstavo. Poleg tega sta zadolžena tudi za premikanje scenografije, kar počneta natančno, a s tem ustvarjata nekoliko predolgo trajajoče premore med prizori. Kljub vsemu zgradita prepričljivo prijateljstvo med Gregorjem in Majo ter s tem še bolj osvetlita končno sporočilo uprizoritve: dom je tam, kjer so naši ljubljeni.
Glavna pomanjkljivost uprizoritve se skriva v zgodbi in nerazvitih motivacijah likov. Gregor je publiki predstavljen kot popotnik, ki nekaj išče, a še sam ne ve, kaj. Ko se ustali v pločevinasti hišici, deluje zadovoljno, kljub pomanjkanju vode in občasnim nevihtam, ter letala, ki oglašujejo sanjsko mesto, ignorira. Zdi se torej, da je zaključil svoje iskanje, še posebej, ko se mu pridruži še Maja. Kar naenkrat pa se njegovo razpoloženje popolnoma spremeni in odloči se, da mora v mesto, kjer bo imel boljše pogoje. Res je sicer, da ta korak izhaja iz izpolnitve prerokbe, ki jo je dobil o koncu svoje poti, vendar protagonist nikoli ne izrazi, da bi tem besedam kaj posebej verjel. Tako njegov odhod v mesto temelji predvsem na vsiljenih zunanjih impulzih, brez znaka, da je Gregor tudi v svoji notranjosti še vedno na poti; dogajanje torej teče naprej, ne da bi občinstvo vedelo, zakaj (dramaturg Domen Šuman).
Hiša iz pločevine razpira tehtna vprašanja o pravem domu in ponudi različne tematske nastavke, a jih ne razvije dovolj. Tako dobimo dramaturško rahlo šibko uprizoritev, ki pa je kakovostna v vseh ostalih aspektih in s svojo igrivostjo gledalcem uspešno prenese vrednoto doma ter sporočilo, da ni vse zlato, kar se sveti. Motivacijsko bolj poglobljena različica zgodbe bi imela še toliko večji učinek.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.