Staranje skozi smeh in solze
Slovensko ljudsko gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar
Avtorica kritike: Lara Kerznar
Predstava Paradiž (SLG Celje) italijanskega režiserja Mattea Spiazzija je osnovana v duhu commedie dell' arte. Grenka komedija prikazuje vsakdan stanovalcev in uslužbenk doma za starejše, osredotoča pa se predvsem na odnose v njihovi skupnosti in se dotakne vprašanja minljivosti.
Osrednja uprizoritvena strategija je uporaba polnih mask (Alessandra Faienza). Rezultat je izrazito fizična igra, saj se igralci pri oblikovanju likov ne morejo zanašati na obrazno mimiko in dialoge. Tak pristop publiko prisili, da pozorno spremlja še tako subtilne telesne znake. Kljub omejitvam, ki jih prinašajo maske, igralcem uspe izjemno jasna karakterizacija. Tako spoznamo druščino starejših (Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Aljoša Koltak, Rastko Krošelj, Urban Kuntarič, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Branko Završan), od gospe, ki vsakega namaha s torbico, do novega stanovalca, ki s seboj nežno nosi žaro svoje ljubljene žene. Poleg njih so tu še medicinske sestre (Maša Grošelj, Lucija Harum, Manca Ogorevc), ki sprva sicer delujejo kot celota, vendar se kmalu individualizirajo, četudi malo manj kot oskrbovanci. Hladna monotonost dela osebja je v kontrastu s stanovalci, ki so povezani v skupnost. Čeprav med njimi prihaja do konfliktov pri izbiranju glasbe in programa na televiziji, so drug do drugega empatični in ob gledanju starih fotografij skupaj obujajo spomine na vse lepo, kar se jim je zgodilo v mladosti.
Zgodba se ne razvija po linearnem principu, ampak skozi fragmente bivanja v domu, čeprav se med njimi vseeno najdejo tudi trenutki, ki prikažejo del življenjske zgodbe starejših, na primer z vdorom zunanjega sveta v obliki obiska sina ali spomina na pokojno ženo (dramaturgija Tatjana Doma). V teh preprostih dogodkih se izrišejo komične situacije, ki večinoma temeljijo na situacijski komiki v povezavi z odnosi med liki ali rutino življenja stanovalcev. Čeprav vsak lik »živi« po svoje, kar bi občinstvo lahko zmedlo, natančna dramaturgija in igra jasno vodita gledalčevo oko, da ujame točno tisto iskrico, ki jo v tistem trenutku najbolj potrebuje.
Ključnega pomena za uprizoritev, ki je zaradi polne maske čisto brez besed, je glasba. Izredno premišljen izbor tako opravlja funkcijo vzpostavljanja atmosfere skupne sobe in predajanja čustvene note prizorov, pomaga pa tudi pri karakterizaciji likov. Snobovstvo tako vzpostavi klasična glasba, ljubezen do alkohola podpre izbira narodnozabavne glasbe, sentimentalnost gospoda, ki svojemu neobstoječemu psu še vedno kupuje hrano, pa podčrta njegova ljubezen do slovenske popevke. Ta je uporabljena tudi med ogledovanjem starih fotografij, kar jo še dodatno vzpostavi kot glasbo prijetnih spominov. Pojavi se tudi natančna ritmizacija gibov, ko sin od starke zahteva podpis dokumenta. Prejšnja atmosferska glasba tukaj postane preteča notranjost matere, ki dokument podpiše v trenutku, ko glasba doseže vrh. Gledalec s postopnim naraščanjem intenzivnosti podlage in zaključnim ritmom dojame, da je bil podpis za starko dokončen dokaz, da je sinu mar le za njen denar.
Najbolj čustveno obarvan je konec – z žalovanjem skupnosti po smrti najnovejšega stanovalca. Temu se prikaže pokojna žena, kot se je spominja iz mladosti, in s tem postavi kontrast domu starejših. Trenutek je pomemben tudi s formalnega vidika, saj je dekle prvi lik v predstavi, ki ne nosi maske. Vendar pa njena pojava ni le spomin, temveč se naveže na idejo, da človeka v onostranstvo povede ljubljena oseba. Podlaga za zaključno sliko, kjer žalujoči stanovalci in glavna medicinska sestra plešejo počasen valček, je zimzelena We'll Meet Again, ki lahko v kontekstu predstave pomeni tako premišljevanje žalujočih o umrlem ali njegove misli, ko je še živ pogrešal ženo. Zdaj ta gospod brez maske in pomlajen pleše s svojo ljubeznijo in odpira vprašanje, ali za nekatere posameznike prava sreča nastopi šele po smrti.
Paradiž prikaže vse plati staranja brez olepševanja. Iz komične površine izlušči tragiko in jo obenem zasidra v človečnost, ki je ne more skriti niti maska. Formalno neobičajne predstave te vrste so v slovenskih gledaliških institucijah sicer razmeroma redke, saj lahko njihova uvrstitev na repertoar pomeni svojevrstno tveganje; celjska uprizoritev je dokaz, da se tveganje tudi izplača.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.