Vsi spomini, ki jih ni več
Lutkovno gledališče Ljubljana
Foto: Miha Fras
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
Druga uprizoritev iz serije Transport v režiji Tina Grabnarja je nastala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. V njej se interesni fokus iz problematike kapitalističnega izkoriščanja, ki sicer še vedno predstavlja širši kontekstualni okvir, premakne na odnos med človekom in naravo oziroma na trenutek, ko se človek zave, kako nemočen je proti naravnim silam – natančneje v čas poplav avgusta 2023. Uprizoritev Odhod je sicer nastala po fiktivnem tekstu, ki opisuje zgodbo slovenske družine v noči, ko so v poplavah izgubili svoj dom in vse spomine v njem, ta pa je bila naknadno dopolnjena z izkušnjo resnične družine, ki je bila pripravljena z ustvarjalci predstave deliti svojo izpoved, in to celo v obliki zvočnih posnetkov, ki so na ključnih momentih posejani po predstavi in služijo predvsem kot vstopna mesta za vživljanje v konkretnost situacije, ki je racionalno težko predstavljiva. Zopet gre torej za dekonstrukcijo fiktivne intimne katastrofe, ki je posledica potrošniškega pohlepa in je alegorična za širše stanje sveta ter za nešteto posameznih izkušenj.
Pristop k oblikovanju scene (avtorica likovne podobe in scenografka Sara Slivnik) je še vedno znotraj polja hiperrealizma, vendar si dovoljuje nekoliko več simbolike – predvsem to velja za vodo v kozarcih, ki je že od začetka uprizoritve postavljena na sceno kot opomnik tega, da vsakdanja snov, za katero se nam zdi, da jo imamo varno pod nadzorom, lahko prestopi bregove in v katastrofičnih razsežnostih obrne naše življenje na glavo. Intima družine se prikazuje skozi prereze posameznih sob njihovega stanovanja, ki se sopostavljajo ob širše kadrirano zunanjost bloka, deževna in neizprosna zunanjost pa je v drastičnem kontrastu s prostori, ki so polni spominov in življenja; to razkrivanje intime vzbuja predvsem občutke nostalgije – prav ta pa je ključen emocionalni motiv, ki vodi gledalski angažma za empatični vživljaj v videno.
V drugem delu lutkovne serije se natančneje izčisti položaj izrekanja igralk, saj sta skozi dokumentarni okvir postavljeni v jasno vlogo izpričevanja o dogodkih z distance, dejstvo pa je tudi, da je ta uprizoritev kot druga v seriji lahko gradila na igralskih in animatorskih principih, ki so se v prvi šele vzpostavljali. Igralki Aja Kobe in Ajda Toman zavzemata pristno pripovedno pozicijo, ki predvsem prek neposrednega stika z občinstvom apelira na empatično podoživljanje noči, v kateri se je vse za vedno spremenilo ne le za družino, ki jo gledamo, pač pa za desetine resničnih družin in posameznikov po vsej Sloveniji.
Dramaturgija sosledja ključnih momentov je bistveno manj enigmatična od predhodne uprizoritve, saj sledi načelu linearnega razvoja (dramaturginja Ajda Rooss). Začne se z nekako abstraktno sceno podiranja dreves, v kateri brezbarvne figurice ostajajo na nivoju znaka, nato pa se pred nami svet postopoma gradi. Ne gradijo se le liki, ki jih gledalci sami vpenjajo v prostore imaginacije med statičnimi figuricami in zvočnimi posnetki, pač pa se celotna realnost družinskega doma dobesedno zgradi pred našimi očmi, od kartonaste zasnove zgradbe do podrobno izdelanega bloka in sob v njem, v katere sme gledalec pogledati. V tem kontekstu lahko družinski dom kot tak beremo kot svojevrstnega protagonista uprizoritve, podobno kot tovornjak v Tovoru, prav ta dom pa je tudi nosilec neke splošnosti, izkušnje, v katero se je mogoče vživljati skozi lastne materialne spomine.
Vendar pa na dramaturgijo uprizoritve pravzaprav ključno vpliva opcijski dodatek k vsebini, ki se zgodi po končnem aplavzu – igralki namreč pojasnita, da to, kar smo gledali, ni bila resnična zgodba, ter gledalce povabita, da lahko pridejo bližje in prisluhnejo resnični izkušnji družine Fužir ter si ogledajo nekaj fotografij s prizorišča njihove družinske tragedije. Če se gledalec za to odloči, dobi zgodba nove kontekste sočutja do resničnih ljudi, na katere se lahko vpne, s tem pa se tudi zapolnijo nekatera neskladja med vsebino zvočnih posnetkov in odrsko zgodbo, ki znotraj same uprizoritve ostanejo nerazrešena.
Drugi del v seriji Transport operira z bolj dokumentarnim materialom, kar razpira zanimivo polje interakcije med dokumentarnim gledališčem kot trendom v scenskih umetnostih v zadnjih letih in lutkovno umetnostjo. Prav ta resnična izkušnja, ki preseže gola faktografska dejstva, pa je tisto, kar po predstavi pusti dalj trajajoč vtis na gledalca in ga lahko vzpodbudi k premisleku o tematikah, ki jih želi ta cikel predstav naslavljati.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.