Fehtran, korenšilj, lisica in mišek
Lutkovno gledališče Ljubljana
Foto: Nika Hölcl
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
Nenavadna živalska prijateljstva vedno in zagotovo osvojijo človeška srca in prav nič drugače ni s prijateljstvom med samotarskim miškom in njegovo naravno sovražnico lisico, ki se pred očmi gledalcev splete v lutkovni predstavi Mišek Julijan. Uprizoritev je režijski prvenec prvakinje ansambla LGL Asje Kahrimanović (njena domača gledališka hiša podpisuje tudi produkcijo uprizoritve), nastala pa je po motivih istoimenske slikanice, ki jo je napisal in ilustriral Joe Todd-Stanton. V njej spremljamo vsakodnevne pripetljaje miška, ki ni ravno človeko- oziroma živalo-ljub, saj se raje zadržuje v zavetju svojega domovanja v duplinici v štoru in dneve preživlja ob oskrbovanju ljubega vrtička, na katerem rastejo fehtran, korenšilj in še več drugih nenavadnih vrtnin. Ko se odpravi ven v gozd, pa mu pot prekrižajo razne živali, ki bi ga želele pomalicati, ali pa še huje, se z njim igrati (v primeru psička Naceta), medtem ko se tiste malo manj nevarne trudijo, da bi mu ukradle težko prigarane korenčke.
Julijanov svet odlikujeta predvsem ambientalna milina, ki jo pričarata estetsko dovršena scenografija (Katarina Planinc) ter simpatičen pristop k likovni zasnovi (Jure Engelsberger – Engels) in izdelavi lutk, ki v kombinaciji teksturno zanimivih materialov in karakterja polnih, a mehkih potez zaživijo v animaciji Gašperja Malnarja, Zale Ane Štiglic, Ajde Toman in Domna Nagodeta; njihovo igro odlikujeta predvsem pozornost do detajlov in močan fokus na slehernem gibu, ki ima vedno jasno intenco. Tako na odru zagledamo prepričljivo kuliso gozdnih tal, skupaj s podrastjem, krtinami, drevesci in koreninicami pod zemljo ter vsemi gozdnimi prebivalci, ki je tako živa, da bi skoraj pričakovali, da bo po zraku zadehtel vonj prsti in robidnic – posebna odlika scenografije pa je, da je igralna površina vrtljiv kolobar, kar omogoča, da se scenografija premika z likom vred in tako pričara učinek sproti spreminjajočega se ozadja, ki spominja na animirani film. Čarobnost odrske iluzije podpre tudi učinkovit pristop k oblikovanju luči, pod katerega se podpisuje Maša Avsec.
Najmlajše gledalce (predstava je namreč priporočena od tretjega leta starosti dalje) pritegne predvsem zajetna mera humorja, ki pa ne temelji na cenenosti in šalah, ampak na simpatičnem grajenju karakterjev, predvsem namrgodenega, a vseeno dobrosrčnega miška, ter govoru-ki-to-ni, saj gre večinoma za zvoke, ki le posnemajo ritem govora oziroma jih lahko beremo kot živalsko govorico, ki se človeških ušesom ne odstira v popolnosti, mednje pa so pomešani zamrmrani drobci besed, ki so ravno prav razumljive, da se počutimo, kot da smo del internih šal sveta gozdnih živalic.
Učinek pristnosti daje uprizoritvi zlasti to, da se v svojem gostem vizualnem jeziku ne jemlje preresno oziroma se ne boji internih domislic in igrivih momentov, kot je recimo skejtborderski ježek, ki ponoči prečka gozd, ali trenutki sredi adrenalinskega lova med Julijanom in Nacetom, ko se svet upočasni na slow-motion hitrost. Tempo uprizoritve, z umirjenim začetkom, ko se gozd šele prebuja, in koncem, ki ogreje srce, a je vseeno razigran, je učinkovit in jasno podpre razvoj fabule, podpira ga tudi živahna zvočna podlaga dua Zajtrk (Sven Horvat in Laura Krajnc), hkrati pa premišljeno sosledje in hitrost menjavanja dogodkov v miškovem dnevu uspešno držita gledalsko pozornost od začetka do konca (dramaturg Benjamin Zajc).
Zgodba o nepričakovanem živalskem prijateljstvu gledalcem ponudi razmislek o strpnosti in sprejemanju drugačnosti, tudi v obliki karakternih muh tistih okrog nas, ki nam, če jim damo priložnost, lahko zlezejo pod kožo ali kožušček. Triumf uprizoritve pa je, da ji uspe splesti zabaven, razgiban, pomensko jasen in estetsko všečen odrski dogodek, ki ni v gledalski užitek le otroški publiki, temveč je tudi na festivalski izvedbi na lutkovnem bienalu, na kateri je bil povprečen emšo gledalcev občutno višji, po dvorani odmeval glasen smeh.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.