O lutkah, ki jih ni bilo (in ostalih nematerialnih razsežnostih gledališča)
Moment in Hiša otrok in umetnosti
Foto: Andrej Firm
Avtorica kritike: Nastja Uršula Virk
Navadno tisto, česar v predstavi ni, izpostavimo samo, kadar predstavlja določeno pomanjkljivost, vrzel. Nasprotno pa uprizoritev Smrt in mleko, predstava Tilna Kožamelja, Roka Kravanje, Luka Piletiča (performerji in sorežiserji) in Zorana Petroviča (režiser) v središče postavlja odsotnost: tematizira nepovratno odsotnost umrlih (smrt mater dveh performerjev ter otroškega soočanja z umrljivostjo tretjega), v uprizoritvenem smislu pa z odsotnostjo materialnega odpira potencial preizpraševanja medija lutkovnega gledališča.
Predstavo smo si ogledale na lutkovnem bienalu, zato smo se ob vstopu v dvorano ozirale za čem, kar bi nam obljubljalo lutkovno predstavo oziroma predstavo predmetnega gledališča. A na opustelem odru, z lepilnim trakom razdeljenim na tri dele, poleg performerjev uzremo zgolj harmoniko in kvadratno polico s projektorjem nekje v ozadju odra. To pomanjkanje materialnega pri uprizoritvi, od katere bi pričakovale, da vdahne življenje materialu, nas bo v naslednji uri napeljalo na preizpraševanje materialnosti lutkovnega in predmetnega gledališča: prek inovativne manipulacije (ne)predmetnega se nam bo namreč odprl premislek o tem, kaj vse lahko ustvari iluzijo predmetnega ali živega.
Ena izmed prvih besed, izrečenih na odru, je lutka – sicer je s tem mišljena lutka za učenje prve pomoči, a se nam ob slišanju te besede v gledališkem kontekstu razpre asociativno polje lutkovnih umetnosti. Materialno neobstoječo lutko performer udejanji preko ritmiziranih pritiskov, simulacije oživljanja. S to (re)animacijo se vzpostavi prisotnost, ki ni nujno fizična, podobno kot prisotnost umrlih v spominu.
Poleg fizične odsotnosti matere (lat. māter) se predstava poigrava z iskanjem materije, etimološke hčerke mātere. Z izjemo sprva neme harmonike, katere meh zaradi odsotnosti melodije zveni kot pljuča strastne kadilke, ki jo naposled pokoplje anevrizma, pa so vsi ostali elementi fizično neobstoječi (lutka z začetka) ali efemerni: na dobri tretjini predstave se prostor zatemni, usmerjen snop svetlobe (oblikovanje svetlobe Marijan Josipović) pa s cigaretnim dimom in s pomočjo dimne naprave ustvari koridor, ki se razteza v publiko. Prostor se zameji, ostane le še majhen okvir, ki razkriva silhueto performerjevega doprsja. Takole uokvirjen oder nas spomni na leseni okvir tradicionalnih lutkovnih odrov. Po njem plavajo senčne ribice, cigaretaste rakete ter eksplodirajo dimne bombe, ki jih z dna koridorja piha zakriti performer (animator, ki proizvaja učinek eksplozije). Prekarna materialnost prostora in dimastih odrskih podob sta podloženi minevanju – ko se prižge luč in se razblini fantastični spomin, se iz magične podobe spet razkrije gola surovost odra.
To, da so nam performerji sposobni pričarati predstavo iz nič – začne se z golim ubesedovanjem, ki se materializira zgolj prek preprostih akcij – priča o neizmernem potencialu gledališča, kjer predstava ni zgolj tisto, kar živi na odru, pač pa predvsem to, kar vznikne med nastopajočimi in publiko. Ne samo prek »gledališke magije« – in razkrivanja tistega pod njeno površino – pač pa tudi s humorjem, s samoironijo, ki pa ne beži od bolečih soočenj in se izogne nepotrebni resnobnosti.
Ogrodje predstave je performativno: nastopajoči izhajajo iz osebnih zgodb – smrti mater dveh in prvih srečanj s smrtjo – in ostajajo predvsem oni sami; kar niti ni presenetljivo glede na performativno zaledje Piletiča in Kravanje, sicer pa v uprizoritev pronica tudi praška šola odrskega izraza Kožamelja, ki je diplomiral na DAMU. Njegov izraz je namreč bolj ludističen, morda najmanj realističen – njegov humorni naklon ponudi določeno mero lahkotnosti, ki jo sicer poleg izjemno ranljivih trenutkov v svoji zgodbi tketa tudi Piletič in Kravanja. Kljub zabavnosti uprizoritve – ki se med drugim kaže tudi v namerno slabo odpetih songih (Piletič) ob harmoniki (Kožamelj), motivnemu refrenu »samomorilne antilope« in njenega plenilca ter smrtnemu grgranju pene v ustih (ki je hkrati tragičen spomin na umirajočo mater) – pa so v njej tudi trenutki neizmerne ranljivosti, ki se včasih izrisujejo v najbolj boleče banalnih situacijah (pripoved o babici, ki se baše z jabolčno pito, medtem ko ne prepozna svoje umirajoče hčerke).
Dramaturgija je asociativna – sprva se nakazuje epizodična zasnova, ki je tudi prostorsko ločena (vsak performer na svoji tretjini odra), vse bolj pa se začnejo pripovedni tokovi mešati in se montirati v skupno simfonijo, ki na koncu kulminira v vsesplošnem razpadu – smrti uprizoritve. Tu obstaja potencial za prehod iz osebnega v politično: svet razpada, mi pa ga opazujemo, vmes zaslišimo aluzijo na Netanjahuja. A glede na formalno vznemirljivo, neizmerno zabavno in ganljivo popotovanje, na katerega so nas popeljali performerji, morda prav konec predstavlja prostor še neizkoriščenega potenciala.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.