Malo miši, veliko medvedov
Hiša otrok in umetnosti in Lutkovno gledališče FRU-FRU
Avtorica kritike: Flores Oven
Skoraj leto po svoji premieri je predstava Velik lonec, majhna miš stopila na odrske deske mariborskega bienalnega lutkovnega festivala ter v svojo poetičnost popeljala pretežno festivalsko (odraslo) publiko. Predstava izpod režijske taktirke Ajde Rooss deluje kot nekakšno glasbeno popotovanje skozi pripovedno-poetične forme avtorskih pesmi in zgodb Anje Štefan, kjer je glasbenost predstave sicer privlačna, vendar je sama izvedba besedil pogosto precej površna, saj njihove vsebinske in poetične vrednosti ne podpre v celoti. Prav zaradi tega se gledalec, sploh mlajši, lažje prepusti zvočni izkušnji kot pa pomenskemu bogastvu besedil.
Uprizoritev, ki je namenjena otrokom od drugega leta dalje, se ponaša s celostnim lutkovnim konceptom Zale Kalan, ki je nedvomno ena najmočnejših točk uprizoritve. S svojo izrazitostjo, raznolikimi lutkovnimi tehnikami in domiselnimi pristopi k uprizarjanju predmetov ter živih bitij pri ciljni publiki močno vzpodbuja čudenje nad čarobnostjo odrskega dogajanja. K temu pripomoreta tudi izredna preprostost in jasnost uporabljenih elementov, ki dopušča prostor za razvoj konkretne domišljijske konceptualizacije, kar je jasno nakazano, ko lonec postane ladja, ptice pa nastanejo iz manjših krogel z nežno nakazanimi krili. Miške, medvede, ptičke, sonce in naravne pojave sta tako izvajalki (Mojca Špik in Tea Vidmar) obujali skozi namizne, senčne in marionetne lutke ter se z »naključnimi« predmeti in tehničnimi elementi posluževali metod snovnega gledališča. Lutke in drugi rekviziti so tako na premišljen način prisotni skozi celotno predstavo in najmlajši publiki ne dopuščajo daljših premorov, v katerih bi ji lahko popustila pozornost. Upad zanimanja preprečuje tudi bogat izbor scenografskih elementov, ki otrokom omogočajo, da med številnimi dražljaji najdejo tistega, ki jim bo za nekaj trenutkov ukradel pogled.
Vizualno zasnovo dodatno bogati tudi svetlobna podpora, bodisi tista, ki oživlja senčne lutke, bodisi tista, ki oživlja nevihto in ostale vremenske pojave. Mehka, topla svetloba ustvarja občutek domačnosti in varnosti, medtem ko dinamični prehodi in barvni kontrasti subtilno vodijo gledalčevo pozornost ter narekujejo razpoloženje posameznih prizorov.
Fragmentarna zasnova, ki je vodilna sila uprizoritve, je tista, ki uspešno ohranja pozornost najmlajših gledalcev, ne da bi od njih zahtevala preveliko zbranost ali napor. Hkrati pa tej razdrobljenosti primanjkuje povezanosti, ki bi presegala naključno asociativno pripovedno logiko. Tako se soočimo z vprašanjem, ali ima mlada publika enake asociativne povezave, kot jih je imela oziroma jih je zanjo predpostavila ustvarjalna ekipa.
Navkljub vsem pozitivnim učinkom odrske »nametanosti«, kjer prav vsi elementi z lutkovnimi tehnikami vred delujejo neusklajeno in razmetano, pa je publika na nekaterih delih predstave preobremenjena z dražljaji, kar se še posebej izrazi v trenutkih, ko se izvajalki hkrati soočata z gibanjem, recitacijo poezije, petjem in interpretacijo likov, pri čemer vse skupaj dodatno obremeni (pre)glasna glasbena podlaga. Slednja tako pogosto zaduši besedilo in oteži razumevanje. Na neki točki predstava poskusi tudi s participacijo publike, vendar pri tem ne vztraja prav dolgo.
Žaromet v uprizoritvi ukrade zgodba o medvedu, ki ni vsebovana v naslovu, niti ne obstaja v jasnem kontekstu miškine zgodbe, vendar predstavlja enega daljših fragmentov, ki ima za razliko od drugih prizorov dramaturško izčiščeno logiko preprostega odštevanja in jasno sporočilnost o iskanju svojega doma in prostora pod soncem.
Približno 30 minut dolga predstava temelji predvsem na močnih točkah obeh izvajalk in spretno izrablja njuno gibalno podkovanost in glasbeno znanje, nekoliko pa peša v animaciji, četudi je v tem pogledu do neke mere omejena s samo zasnovo. Kljub temu da svoje predvideno občinstvo uspe pritegniti, ne ponuja nikakršnih uprizoritvenih ali vsebinskih presežkov.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.