Vsi momenti, ki vodijo do katastrofe
Lutkovno gledališče Maribor
Foto: Boštjan Lah
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
Uprizoritev Transport: Tovor je prva v nizu šestih projektov v seriji mednarodnih koprodukcij režiserja Tina Grabnarja. Četudi serija združuje šest gledališč iz petih držav, sta na letošnjem lutkovnem bienalu v Mariboru gostovali prvi dve epizodi v produkciji dveh največjih slovenskih lutkovnih hiš – Tovor in Odhod, ki smo si jih ogledali v kronološkem vrstnem redu nastanka. Uprizoritve so serija hiperrealističnih miniaturk, ki se poslužujejo pomanjšane, a detajlno izdelane scene, ki gledalca postavi v pozicijo gledanja od daleč in zgoraj, da bi lahko od zunaj analiziral situacije pred seboj in sistemske probleme, ki so do njih pripeljali.
Obema je skupen predvsem inovativen pristop k lutkovni animaciji, pri kateri je gibanje lutke zreducirano na posamezne statične položaje, ki so nujni za razumevanje akcij, to pa spominja na upočasnjen in zreduciran princip stop-motion animacije. Specifika pristopa k animaciji je predvsem v tem, da se pravzaprav ena sama lutka pomnoži v mnoštvo posameznih figuric, ki predstavljajo različne statične položaje v gibanju lika. Miniaturni svet uprizoritve poganja zapleten sistem daljinsko vodenih lučk, na katere izvajalci gledalce opozorijo že v uvodnem nagovoru – s strogim navodilom, da morajo biti telefoni priključeni na način leta, kar deluje kot neke vrste uvodni ritual oziroma napoved tega, da nas predvsem v lutkovnotehnološkem smislu čaka nekaj presežnega.
Skozi veristično zvočno kuliso, ki jo podpisuje skladateljica in oblikovalka zvoka Mateja Stanič, ki nadomesti tudi večji del odrskih akcij, se ustvarja napeta atmosfera, h kateri sicer prispeva tudi ambient mariborskega Sodnega stolpa. Sicer pa odrska estetika močno sloni na oblikovanju svetlobe (Gregor Kuhar), ki igra pomembno vlogo v usmerjanju gledalske pozornosti, da se ta pri mnoštvu miniaturnih figur ne razprši. Estetsko je celotna serija zavezana načelu relativnega minimalizma oziroma le za specifičen prizor nujno potrebnega, pri čemer pa so vsi scenski elementi izdelani do impresivnih podrobnosti (avtorica likovne podobe in scenografka: Sara Slivnik). Vse, kar na odru ni nujno potrebno, pa sproti izginja, pri čemer uprizoritev transparentno razkriva lastne mehanizme delovanja.
Uprizoritev vsebinsko poganja dobro izpeljana dramaturgija anticipacije (dramaturginja Ajda Rooss), prihajajoča katastrofa je namreč jasna že od samega začetka, saj prvi prizor odstre gmoto pomečkane kovine na avtocesti, od katere se še kadi, pot do usodnega trenutka pa se nato sestavlja postopoma. Sledimo namreč fiktivni zgodbi o delovniku kamionskega prevoznika Milana, na sveže zaposlenega v podjetju, ki prodaja klobuke, imenovanem »Hats up!«, skozi katero se transparentno razkrivajo sistemski problemi, ki vodijo do kršitev delavskih pravic (avtorji uprizoritve z direktnimi citati zakonov in odredb nanje tudi opozarjajo). Milanova prva noč na delovnem mestu je polna mini ekskurzov v situacije, ki razkrivajo razne ranljive pozicije v izkoriščevalskem kapitalističnem sistemu, skozi to dramaturgijo postaj pa gledalca, ki ves čas ostaja v pričakovanju velikega trka, tudi držijo na trnih glede tega, kdaj se bo zgodil odločilni moment. Tempo odvijanja fabule je počasen, ampak zgoščen, predvsem zato, ker zaradi minimalne naracije in gosto posejanih praznih mest zahteva gledalski imaginativni angažma; ravno znotraj gledalčeve domišljije se pravzaprav zgodi vezno tkivo med posameznimi zamrznjenimi slikami, kar pa tudi zahteva, da se do problematike, ki jo predstava naslavlja, direktno opredeli.
Manj jasen pa je položaj izrekanja obeh igralcev (Vesna Vončina in Uroš Kaurin): če se uprizoritev začne s praktično forenzičnim poročanjem dogodkov, ki s svojo čustveno odmaknjenostjo in neposrednostjo dobro služi želenemu efektu, pa v trenutkih, ko izvedba zdrsne v dramske situacije, izgubi nekaj svoje prepričljivosti. Vprašljiv je tudi moment participacije člana iz občinstva, za katerega razen tega, da na tej točki predstava za animacijo enega od gibljivih členov potrebuje še en par rok, težko najdemo še kakšen drug vzrok. Temu botruje tudi dejstvo, da je način prezentiranja informacij faktografsko demonstrativen, kar ustreza principu dramaturgije uprizoritve kot dekonstrukcije okoliščin osebne katastrofe kot posledice sistemskih krivic in pritiskov.
Serija Transport si za tematsko rdečo nit vzame problematizacijo odnosov med potrošniško družbo in njenimi ekološkimi posledicami na našem konkretnem bivanjskem prostoru. Uprizoritev Tovor pa si s tem, da je tovornjak neke vrste protagonist uprizoritve, fokus zoži predvsem na problematiko globalnega trga in z njim povezanega cestnega prometa v odnosu do vprašanja, kakšna je v tem svetu teža človekovega življenja. Z nekaj hipnimi motivi aludira tudi na odnos človeka do narave, vendar te ostajajo samo v zametkih – ki pa predstavljajo nastavek za naslednji del lutkovne serije.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.