Med dimom in srčnim utripom
Moment in Hiša otrok in umetnosti
Foto: Andrej Firm
Avtorica kritike: Lara Kerznar
V predstavi Smrt in mleko (produkcija Moment in Hiša otrok in umetnosti) se vse vrti okoli smrti. Pa ne smrti kot take, temveč tega, kako so jo doživeli performerji. Iz njihovih osebnih spominov in povezav med njimi se odvije uprizoritev, ki odpira prostor podobam, občutjem in tišinam. Zdi se, kot da bi ustvarjalci na odru želeli prikazati neizrekljivo – minljivost in tesnobo ter spomine, ki ju spremljajo.
Avtorski kolektiv (Luka Piletič, Rok Kravanja, Tilen Kožamelj, Zoran Petrovič, Tončica Knez) predstavo gradi kot niz fragmentov, kar sovpada s simulacijo spomina, saj so ti nanizani po asociativni logiki – tako kot se spomini vračajo nenadoma, se med seboj prekrivajo in ugašajo brez jasnega zaključka. Skozi pripovedovanje performerjev se na odru zvrstijo raznolike avtobiografske zgodbe o izgubah in zadnjih dogodkih pred njimi. Tilen Kožamelj, Rok Kravanja in Luka Piletič imajo ves čas vsak svojo linijo (druži jih skupna tema smrti) in čeprav so prehodi med njimi dokaj hitri ter nepredvidljivi, je vsaki mogoče slediti. Prizori se končajo, kot minevajo spomini, a za sabo pustijo trajen vtis.
Ključnega pomena je vizualna podoba (Monika Pocrnjić, Tončica Knez, Andrej Firm), predvsem »svetlobna instalacija« Marijana Josipovića in v povezavi z njo dim. Za razliko od številnih uprizoritev, ki dim uporabljajo le kot estetski dodatek brez globljega pomena, je tukaj nepogrešljiv soustvarjalec poante. Skozi združitev s svetlobno instalacijo nastane nov prostor, ki spominja na vice oziroma sfero med življenjem in smrtjo. Koridor dima, ki postaja vedno gostejši, v sebi stiska performerja, stiska življenje, hkrati pa fizično prikaže cigaretni dim, ki je krivec za eno izmed smrti. Skozi tovrstno uporabo dima predstava odpira vprašanje animacije oziroma uporabe objektnih form v lutkovnem gledališču. Atmosfero ustvarja še glasba Marka Lüka, ki je uporabljena precej minimalistično. Nihanja med tišino in intenzivnejšimi zvoki oblikujejo ritmične prelome in afektivne poudarke; zvočno najintenzivnejši trenutek je zagotovo osemletnikovo spraševanje matere, zakaj ga je pustila samega. Kot svojevrstna leitmotiva se vzpostavita tudi srčni utrip in piskanje srčnega monitorja, ki na začetku ločuje fragmente vsakega performerja. Seveda je tu še Stayin' Alive, slavna pesem Bee Gees, ki predstavlja referenco za ritem masiranja srčne mišice pri izvajanju prve pomoči. Pesem gledalca tako rekoč uvede v uprizoritev in je zadnja stvar, ki jo sliši na koncu pred piskom srčnega monitorja. Morda je ta izbira namig publiki, da kljub sodobnemu kaotičnemu svetu, v katerem obstajamo, še vedno ostajamo živi.
Med številnimi temami posebej izstopata žalovanje za ljubljeno osebo in spoznanje neizbežnosti konca. Žalovanje je skupni imenovalec pri dveh performerjih, ki sta izgubila mater, le da je predstavljeno iz različnih perspektiv. Predstavljen pogled osemletnika na materino smrt in na drugi strani zanikanje pri slovesu matere od umirajoče hčere, ki se sprevrže v ignoriranje. Spoznanje minljivosti je prikazano skozi otroške oči, ki med pomakanjem napolitank v mleko ugotovijo, da nekoč ne bo ničesar več. Ne mleka, ne ljubljenih oseb, ne njega.
Smrt in mleko se ukvarja z vprašanjem, kako na odru obravnavati temeljna eksistencialna vprašanja in prikazati minljivost ter spomine, ki jo spremljajo, ne da bi jih reducirali na simbole. Čeprav je tak pristop bolj abstrakten in ga gledalec zaradi nujnosti neprekinjenega fokusa na dogajanje morda težje dojame, je hkrati nujen za skrbno domišljeno in včasih učinkovito humorno obravnavanje smrti, ki v gledalcu spodbuja lastne asociacije in občutke. Skozi natančen preplet teles performerjev, zvočne dramaturgije in svetlobne atmosfere vzpostavlja prostor, v katerem je smrt razumljena kot stalna spremljevalka življenja.
Kritika je nastala v sklopu kritiškega seminarja na 13. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, pod mentorstvom Gregorja Butale.