Potujoči cirkus nerodne Avguštine
Gledališče Bičikleta
Avtorica kritike: Tjaša Pirnar
Nekega sobotnega večera je na neko ulico v stari Ljubljani pripotovala prava pravcata predstava, ne, cel cirkus! Potujoči cirkus nerodne Avguštine Gledališča Bičikleta lahkotno in šaljivo na oder privede gospodinjo Avguštino. Ta na svoji bičikleti poleg sebe prevaža svoja otroka, dva kovčka in znotraj slednjih celo cirkuško posadko.
Klovnski lik gospodinje Avguštine, ki se je gajstno podala v svet z otrokoma v sedežu, da izpelje svoj cirkuški šov, žal kaj hitro usahne. Igralka in animatorka Brigita Leban se kot Avguština predstavi s toplino, sproščenostjo in spevnostjo, a se ji kmalu s simpatičnim songom pridruži miška Karolina (avtor glasbe Nino de Gleria). Brigiti Leban v okviru igralskih in režijskih odločitev (režiserka Barbara Bulatović) ne uspe ohraniti lika Avguštine prezentnega, pač pa se prelevi v animatorko, ki izginja za miško, nadeto na njeni roki.
Govorjenje in petje miške Karoline je vnaprej posneto, pri čemer animatorka mestoma uspešno usklajuje gibanje razigrane kompanjonke z zvokom iz zvočnikov, zlasti vstopi in konci miškinih sekvenc pa se spričo prezaposlenosti igralke-animatorke pogosto izjalovijo v potujitev zvoka, ki ga miški, ki je nekje na odru obmirovala, le stežka še pripišemo.
Problem miške Karoline se v nadaljevanju uprizoritve le še stopnjuje. Uprizoritev ima težavo s prenasičenostjo. Na desni strani odra v otroškem sedežu nepremično sedita Avguštinina otroka, na Avguštinini levi miruje miška Karolina, iz kovčka pa vznika vse več akrobatov. Prizorišče je torej vse bolj polno mirujočih lutk, od katerih vsaka dobi le malo pozornosti in akcije. Posamezni prizori nastopajočim ne uspejo vdihniti posebej prepoznavne osebnosti (niti na nivoju tipizacije), nanizajo le vsak svojo cirkuško točko, pri čemer te večinoma niso zapomnljive niti z vidika spektakla niti humorja. Točke povezuje le kontekst cirkusa; celo miška Karolina opazi odsotnost rdeče niti, uprizoritev pa jo na miškin poziv najde le v dobesednem smislu.
Naslovna Avguština kaj hitro izgine za vsem preostalim dogajanjem, s čimer uprizoritev izgubi sicer uvodoma simpatično vzpostavljen lik. Njena odsotnost zazeva kot manko še zlasti, ko med uprizoritvijo didaktično izpostavi, kako njena otroka (ki v uprizoritvi in na odru delujeta precej odvečno) »pridno« gledata predstavo. Uprizoritev z zapostavitvijo Avguštine izgubi možnost večje vsebinske zveznosti in igrivosti. Tudi o Avguštinini naslovni nerodnosti ni ne duha ne sluha; točke v njenem cirkusu so izvedene povsem korektno, kot materi (ki preživlja čas s svojima otrokoma in se z njima tudi kulturno udejstvuje) in gospodinji (ki zaključi cirkuško predstavo, da gre skuhat kosilo) pa ji prav tako ne moremo utemeljeno pripisati nerodnosti.
Uprizoritev kljub omenjenim šibkostim ni pusta ali utrujajoča, kar pripisujem kratkosti uprizoritve, topli in zvonki prezenci izvajalke, raznovrstnosti lutk (likovna podoba Barbare Bulatović) ter glasbi Nina de Glerie. Poleg zapomnljivih zabavnih in lahkotnih songov glasba v ozadju podpira cirkuško dogajanje, mestoma pa doprinese tudi k humornosti predstave z neposrednim glasbenim komuniciranjem z odrskim dogajanjem.
Potujoči cirkus nerodne Avguštine naniza bezljav nebroj cirkusantov, njihovih točk in spremljevalnih songov, ki so tokrat prikupno popestrili poletno dogajanje v centru Ljubljane. Uprizoritev se uspešno umešča v poletni miselni odklop, saj vsebinsko ne ponuja mnogo, opazne pa so tudi neizkoriščene možnosti za nadgradnjo uprizoritve, ki pa lahko v svoji naključnosti nenazadnje celo zabavajo.
