Špela Hren Juhart: Bajkarka
Špela Hren Juhart: Bajkarka
Avtorica kritike: Tjaša Pirnar
Drugi dan festivala Plavajoči grad smo se pred vročim popoldanskim soncem zatekli v senco kupole sredi travnika. Tam sta se že senčila kolo in njegova Bajkarka, kot se je za svoje kamišibajske nastope preimenovala Špela Hren Juhart. Že v tej okvirni postavitvi Bajkarka sledi izvorno japonski tradiciji »papirnega gledališča« oziroma pripovedovanja ob ilustracijah, saj so kamišibajkarji s svojimi zgodbami na kolesih potovali iz kraja v kraj.
Tako tudi skladno s tradicijo z lesenima paličicama, imenovanima hiošigi, sklicuje publiko in vabi na kamišibaje. Že od samega začetka Bajkarka občinstvo nagovarja povsem nenastopaško in se nanj tudi odziva, s čimer se okrog pripovedi počasi gradi komunikativna skupnost. V butaj – odrček za kamišibaje – zvečine zro zvedave otroške oči in temu primerno Bajkarka tudi razlaga besede, ki jih uporablja, začenši s samim kamišibajem, nato pa tudi z besedami, ki se pojavljajo v zgodbah (npr. nečimrnost, piškav, runa itd.). Pri tem se uspe izogniti pokroviteljskosti in namesto tega vzpostavlja dialoškost – občinstvo sprašuje, če razumejo določene besede, in pusti, da jih sami razložijo ali nemara dodajo mimobežen komentar. Poleg tega tovrstne zahtevnejše besede niso nanizane pregosto, kar bi sicer lahko zaustavljalo ritem in oteževalo razumevanje.
Tokratno kamišibajanje je zaznamovala žanrska raznovrstnost. Bajkarka nam je postregla s petimi zgodbami, tremi vici in celo s pesmijo. Tudi same zgodbe so bile raznolike – od klasične Andersenove, do znane basni o vrani in siru ter kratke zgodbe sodobne avtorice Piret Raud. Pripovedovalka je posamezen kamišibaj praviloma zaključila z naukom, ki ga je (pogosto v rimah) podala z večjim poudarkom na igrivosti kot poučnosti. Če so nekateri nauki sledili ustaljeni klasiki – npr. »Kjer je kuharic šest, nimate kaj jest'!« – pa to sledenje vendarle ni bilo nepremišljeno. Tako je kamišibajkarka nauk basni o vrani, ki zaradi navdušenja nad lisičinimi spletkarskimi komplimenti iz kljuna izpusti sir, ki tako pristane v lisičinem gobcu, spremenila. Namesto klasičnega nauka o nezaupanju in lahkovernosti je občinstvo spodbudila k pogostejšemu poklanjanju iskrenih komplimentov, ki bi naslovnika zato ne tako presenetili in prevzeli, sploh če se za njimi skrivajo samookoriščevalski nameni.
Med pripravo vsakega naslednjega kamišibaja si je kamišibajkarka vzela čas in se tačas pogovarjala z občinstvom, s čimer je poskrbela za potrebne premore med posameznimi zgodbami, zaradi katerih slednje niso le zdrvele mimo ali se zlivale ena v drugo, gledalci pa so lahko tudi izrazili svoje vtise o videnem – Bajkarka jih je pri tem spodbujala z vprašanji in jih usmerjala tako k vizualni podobi kot vsebini, vseskozi pa se je odzive poslušala z iskrenim zanimanjem in jih, če so se preveč razvneli, tudi zaustavljala, kar je vodilo do zaključne diskusije po kamišibajih, v čemer so se odražali vzbujeno in pristno zanimanje ter razmisleki zlasti mlajšega občinstva.
Kot običajno so pripovedovanje spremljale avtorske ilustracije. Špela Hren Juhart sicer ni profesionalna ilustratorka, a to bi utegnilo kvečjemu zmotiti le odrasle gledalce. Ilustracije so očarljive v svoji živobarvnosti in zabavne v rahli karikiranosti ali premišljeni umeščenosti. Učinkovito podpirajo ritem pripovedi, najsi s stopnjevanjem ženinega navdušenja do končnega »cmoka«, s postopnim razkrivanjem ilustracije, ki sledi postopnemu razkrivanju informacij in občinstvu dopušča dovolj časa, da si nemoteno ogleda sliko z vsemi detajli, najsi s hitrim in dinamičnim menjavanjem ilustracij, ki družno s ponavljanjem v pripovedi ustvarja dinamičen ritem.
Pravljična urica z Bajkarko je bila zabavno, barvito in dramatično popotovanje po izbranih zgodbah, a jo je ustvarjalka hkrati uspela odpreti v še nekaj več kot to – ustvarila je prostor za možnost refleksije, navduševanje nad skupnim uživanjem v zgodbah ter pogovarjanjem o njih in s svojo pozornostjo in zanimanjem za poslušalce vzpostavila možnost za oblikovanje skupnosti in novih vezi. Namesto nastopa si je vzela čas za deljenje in družno uživanje v ljubezni do zgodb in pripovedovanja v družbi soljudi, ki nas zgodbe, najsi bodo začinjene z obilico domišljije ali pa nemara povsem resnične, povezujejo kot nekaj temeljno človeškega. Morda bo ravno zaradi Bajkarkinih razlag in spodbud k ustvarjanju lastnih kamišibajev zrasel še kakšen kamišibajkar.
