Kamena juha
Lutkovno gledališče Karabola
Avtorica kritike: Nastja Uršula Virk
Nekega večera je v majhno mesto prispel popotnik in trkal na vrata – iskal je prenočišča. Nezaupljivo prebivalstvo ni želelo v hišo sprejeti tujca, zato se je utaboril na trgu pred pisanimi hiškami in, ker je bil lačen, začel kuhati juho. Ni imel drugih sestavin, pa je vzel kamen. Pri kuhanju je veselo prepeval, živahni direndaj pa je privabil eno po eno prebivalko. Niso mogle verjeti, da je juha lahko kamena! Lahko, vendar bi bila še boljša s čebulo. Pa z bučko. Vsaka prebivalka prinese zelenjave za nenavadno juho – in naposled skupaj s popotnikom celo mesto skuha slastno juho, ki je je dovolj za vse!
Nekega deževnega večera so v majhno mesto prispele popotnice in v natrpan galerijski prostor pripeljale zgodbo o (ne)zaupljivosti, iznajdljivosti in solidarnosti. Med občinstvo so skozi živahno pripovedovanje in bučno pesem stkale nevidne vezi in ustvarile pravo malo začasno skupnost. Popotnice so bile poulične lutkarice, ki nastopajo pod imenom Karabola. Pisano druščino, ki je pripotovala iz Grčije, sestavljajo glasbenica Tzina Kardiolaka (tolkala, vokal), prevajalec in ljubiteljski gledališčnik Janez Špendov (kitara, vokal) ter vsestranska umetnica Fei Reizidou, ki je poleg animacije in vokalov k predstavi prispevala še dramaturgijo, likovno zasnovo ter izdelavo lutk in scenografije, glasbeni aranžma, vse skupaj pa je še zrežirala.
Reizidou je samoukinja, po izobrazbi sicer italijanistka. S svojim vsestranskim prispevkom k izjemni predstavi pa je – skupaj s Kardiolaka in Špendovom – dokazala, da institucionalni okvirji, ki praviloma zagotavljajo ugodnejše pogoje za ustvarjanje, ter formalna izobrazba nista nujna pogoja za nastanek pravcate odrske mojstrovine. Predstava nas začara že na samem začetku: izvajalke nas vanjo uvedejo s pesmijo. Glasba nas spremlja tekom predstave – večinoma je to grška ljudska glasba, katere besedilo je skupina ponekod spremenila, da zrcali dogajanje v zgodbi. Večina besedil je v izvorni grščini, ponekod pa je besedilo Špendov prevedel v materno slovenščino.
Predstavo Reizidou in Špendov izvajata v slovenščini – čeprav po koncu predstave v pogovoru z Reizidou izvemo, da jezika ne govori. Tega ne bi nikoli posumile, saj ne samo da besedilo izvede v prepričljivi slovenščini, v njej živahno komunicira tudi z občinstvom. Zgodbo o popotniku skupaj z glasbo tako obogati še nevsiljiv dialog s publiko; izvajalke na spretno umerjenih mestih nagovarjajo otroke, preverjajo njihovo razumevanje in ohranjajo njihovo pozornost. Hkrati otrokom (in odraslim!) posredujejo pomembno sporočilo o solidarnosti in skupnosti – brezčasno humanistično idejo, toliko potrebnejšo v času globalne sociopolitične krize in polarizacije družbe.
Ulične popotnice iz gledališča Karabola zgodbe črpajo iz istega izvira kot pesmi – navdihuje jih ljudsko izročilo. Zgodba o kameni juhi, ki jo je Reizidou našla v portugalskem pripovednem izročilu, v različnih različicah obstaja širom sveta, od Evrope do Tibeta. Iščoči popotnik je eden ali so trije, kuha(jo) juho iz kamenja ali iz nohtov ali žebljev, vedno pa se protagonistu oz. protagonistom sumničave prebivalke mesteca naposled pridružijo pri opravku in premagajo svojo nezaupljivost.
Humorne lutke, ki bolj kot na ljudi spominjajo na antropomorfne karikature podolgovatih obrazov, je Reizidou izdelala iz blaga in papirmašeja, pri tem pa pogosto reciklirala odpadne materiale. Lutke animatorka premika s pomočjo paličic – pogosto lutke lebdijo ali kukajo iz okenc živobarvne scenografije. Rezultat je pisan sanjski svet, ki ga dodatno podčrta lebdeča riba, popotnikovo kolo. Popotnik je za razliko od meščank nekoliko bolj prikupen, skoraj škratovski. Predstava pričara slike in melodije, ki jih ne pustimo v majhni dvorani Škuca, pač pa se nam vtisnejo v spomin, tako kot domišljijska deželica iznajdljivosti in prijateljstva, v katero bi se želele znova in znova vrniti.