Zakaj teče pes za zajcem
Mini teater, Forum Ljubljana, Lutkovno gledališče Nebo
Avtorica kritike: Nastja Uršula Virk
Na prvi avgustovski dan tega leta se je vse mlado in staro zbralo v Škucu – zaradi deževnega vremena pač izjemoma ne pred njim, kakor sicer obljublja naslov festivala – da bi ugotovilo, Zakaj teče pes za zajcem. Dušo psa in zajca iz slovenske ljudske pripovedke so lesenima marionetama vdihnile članice kranjskega Lutkovnega gledališča Nebo in to nekajvrstično pripovedko pretočile v štiridesetminutno predstavo. Ustvarjalke so oživile kratko pripovedko – in zajcu in psu podarile še prijateljico mačko – hkrati pa jedrnati zgodbi pridodale marsikateri odvod, kar je raztopilo glavno sporočilo in povzročilo nemalo zmede.
Predstavo je režirala Ksenija Ponikvar, dramaturginja je bila Petra Stare, ki se je v predstavi izkazala kot soanimatorka. Lesene marionete na kratki navezavi je zasnoval Andrej Štular, ki je ob Stare nastopal v predstavi.
Medtem ko izvorna pripovedka na vprašanje, zastavljeno v naslovu, poišče izviren in humoren odgovor, se ogledana lutkovna izvedba bolj kot (poantiranemu) iskanju posveča zabavanju občinstva. Sicer duhovita animacija in hudomušna glasba (Peter Kus) podležeta vrsti stranskih zapletov in zmedeni dramaturški organizaciji prizorov, kar se najbolj kaže v pomešanem sosledju konfliktov in uvodnih songov .
V uvodnem prizoru se srečamo z zajcem, ki pa za razliko od zajca v ljudski pripovedki nima mrzlih tačk, saj so te dobro ogrete od stalnega treninga – zajec te uprizoritve je tekač, ki si želi doseči rekordni čas. Prizor je namenjen predvsem predstavitvi protagonista, ki ga animira Stare. Že tu, na samem začetku, pa naletimo na določene elemente, ki ne poganjajo narativa, pač pa delujejo kot (odvečni) meandri. To je denimo velikanski korenček, ki se na odru prikaže takrat, ko zajec ugotovi, da je lačen. Ko zagrize vanj, se nagajivi korenček izmuzne, kar se sprva lahko bere kot potencialni zaplet, a zajec brž ugotovi, da je od grižljaja korenčka prejel zadosti energije, in zgodba teče naprej.
Nejasnost dramaturške zasnove se še poglobi v naslednjem prizoru, ko se zajec umakne in na oder z dežnikom prileti bleščeče oblečena mačka (animira Stare) ter začne prepevati o modi. Ni povsem jasno, kam je pobegnil tekač zajec in zakaj zdaj poslušamo o oblekah, ki letijo po odru, ko se mačka odloča, kaj bo oblekla. Ko se zajec hip za tem znova pojavi, njegovo animacijo z govorom vred od Stare prevzame Štular. Ta menjava vlog povzroči nekoliko zmede – zakaj je zajec spremenil glas? Zmeda se še toliko bolj poglobi, ko v naslednjem prizoru animacijo zajca zopet prevzame Stare, vmes pa se namesto marionete zajec dvakrat za droben hipec pojavi kot ploska lutka, kar zaradi naključnosti ne deluje kot konceptualna odločitev, pač pa poglablja nekonsistentnost likov.
Mačka bosemu zajcu priporoči superge, da bo lahko hitreje tekel, in takrat, šele na tretjini predstave, spoznamo zajčkov cilj – šel bo do psa čevljarja, da mu izdela čevlje. Po tem prizoru slišimo še mačkin predstavitveni song, kar se zdi neintuitivno glede na to, da smo mačko že dodobra spoznale in je že prispevala k razvoju zgodbe.
Mačka – stereotip zafnane modne dive, ki iste obleke ne obleče dvakrat in govori v slengu, ker je pač fensi – se po zajčevem odhodu odloči, da bi tudi ona rada imela čevlje, saj trenutne nosi že cel mesec. Nato vidimo prizor zajca v pogovoru s psom – tekač naroči čevljarju najhitrejše čevlje. Psa animira Štular, zajca pa ponovno Stare, osvobojena lika mačke. Zdi se, da dopisan lik mačke – zabaven, četudi klišejski – v tej predstavi z dvema animatorjema povzroči več škode kot koristi, saj si podajata vlogo zajca, zato je ta nekonsistenten.
Čevljarja psa, ki se prepira s svojimi nabritimi čevlji in marljivo dela v delavnici, za zajcem obišče še naša modna mačka, ki si želi novih čevljev. Odvije se precej dolg prizor, v katerem mačka izbira usnje, nato pa psa prepričuje, naj njene čevlje izdela pred zajčevimi. Pri tem psa tudi zapeljuje – edini ženski lik v predstavi tako ni le nečimrn, pač pa je tudi arhetip zapeljivke. Pes se prav zaradi mačkinih čarov odloči, da bo njene čevlje izdelal prej, četudi je zajcu obljubil, da bodo njegovi čevlji hitro gotovi. Ko pride zajec, je nared samo en čevelj. Zajec jo z njim popiha in tako po hitrem postopku pridemo do odgovora, ki ga prejmemo tudi v ljudski pripovedki – pes lovi zajca, saj je ostal brez plačila. Animatorja po koncu še enkrat razložita ta razlog in pojasnita – v skladu s pripovedko – da pes lovi zajca še danes. K sreči, saj bi se brez te obrazložitve ob vsem direndaju, ki se je dogajal na odru, po predstavi občinstvo vprašalo: »Zakaj že?«