Tajda Lipicer, Giulio Settimo: Gora
Lutkovno gledališče Ljubljana in Il Rossetti - Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine
Foto: Miha Fras
Avtorica kritike: Flores Oven
Premiera lutkovne predstave Gora, ki je 12. junija 2025 na Velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana zaključila tekočo gledališko sezono, je v marsičem postregla z zanimivimi idejami, vendar obenem pustila tudi izredno mešane občutke. S tem je zaključek sezone z Goro odmeval precej drugače kot začetek, ki se ponaša z močnim uspehom predstave Hiše za lutke norveške režiserke Yngvild Aspeli. Namreč, medtem ko je Hiša za lutke podala ekspresivno dinamiko in jasno dramaturško linijo, se Gora oddalji od preproste narativnosti in center zgodbe premika med več liki in pripovedovalci, kar gledalca postavlja pred bolj fragmentirano naracijo.
Osrednja moč predstave leži v njeni vizualni podobi, za katero je zaslužen Enej Gala, ki je lutke vizualno razdelil na dve skupini. Prve so tiste, ki predstavljajo naravo, druge pa gradijo družbo oziroma preproste naseljence prav tega naravnega sveta. Kljub tej delitvi lutke v svoji prvobitnosti ohranjajo skupno estetsko osnovo in karikiranost, kar subtilno poudarja neločljivo povezanost med človekom in naravo. Ta konceptualna odločitev odraža tudi vpliv del Pavla Medveščka.
Pavel Medvešček je svoje življenje v večini posvetil raziskovanju duhovne dediščine in mitologije ljudstev, zbiral mite in legende, obrede staroselcev in delil predkrščanska verovanja. Tako prav v tem kontekstu deluje tudi zgodba predstave – »ki bi lahko bila resnična, a bi lahko bila tudi zgolj naključje« – o nastanku mesteca tik ob vznožju gore. Mesto, ki nastaja v predstavi, naj bi bilo, kat pravi opis projekta, Gorica, vendar predstava prostora, z izjemo geografske reference reke Soče, nikoli ne definira. Slednje deluje predstavi v prid, saj odprtost omogoča gledalcu, da »legendo« bere kot univerzalno pripoved o katerem koli mestu, ki se je razvilo ob vznožju katerega koli hriba, na katerem je v nekem obdobju nastal tudi grad. Ravno zaradi te nedoločnosti se predstava izmika specifičnosti in pridobi na simbolni vrednosti, prav tako pa ustvarja čaroben trenutek, ko na Velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana nastane slika gore z gradom, ki se v realnosti razprostira tik za in nad njo.
Navkljub zanimivemu vizualnemu jeziku in pripovedni formi pa uprizoritev na trenutke deluje nedokončano in daje občutek, da je šlo za nekoliko prevelik zalogaj za ustvarjalno ekipo. Namreč, nekateri motivi, kot so na primer rakci, so sicer prisotni, vendar ne izrazijo svojega polnega potenciala in delujejo kot nekakšni okraski zgodbi, ki sami nimajo prave funkcije. Celotna uprizoritev tako deluje kot prehitro in posledično površno skrajšan roman in izkazuje navezanost na nepomembne detajle, med katerimi je sicer veliko nastavkov za močno simboliko, a so žal le redki razviti do konca.
Tako se vpeljava dveh pripovedovalcev, Aje Kobe in Martina Mlakarja, ki nista le lutkarja in igralca, pač pa tudi vezni člen pri razumevanju zgodbe, zdi neizogibna in nujno potrebna.
Poseben element je tudi raba preproste, skorajda primitivne komike, ki navkljub vsemu uspe nagovoriti mlajše gledalce.
Najbolj pretresljiv del predstave pa pride čisto na koncu, ko Gora, lik narave in hkrati nekakšno duhovno, skorajda božansko bitje, umre oziroma žrtvuje svoje življenje za ljudi. To nosi nekam nenavadno sporočilnost, da se narava odpove sami sebi, da lahko človek preživi. Slednje je namreč večni predmet razprave, saj mnogi zagovarjajo dejstvo, da narava vedno poskrbi zase, ne pa za civilizacijo.
Če pa Goro razumemo ne toliko kot poosebitev narave, temveč bolj kot versko božanstvo in religiozni simbol, potem nam predstava skoraj dobesedno ponudi krščansko pripoved o odrešenju skozi žrtvovanje, ko se božanstvo žrtvuje, da bi rešilo druge.
V predstavi se zazna tudi vpliv italijanskega gledališča, ki ga je v študijski proces uprizoritve vnašal režiser Giulio Settimo in se kaže predvsem v načinu govora in prenosu besedila. Namreč, medtem ko je slovenska gledališka tradicija pogosto zaznamovana z bolj refleksivnim, počasnim in emocionalno obteženim govorom, Gora temelji na živahnejšem in hitrejšem ritmu.