Mojca Pokrajculja
Lutkovno gledališče Zapik
Avtorica kritike: Manca Tea Devetak
Mojca Pokrajculja je slovenska ljudska pravljica, ki se je večina nas verjetno najbolje spominja po slikanici z ilustracijami Marjana Mančka. Na odru pred Galerijo Škuc je tokrat doživela lutkovno preobleko v priredbi Jelene Sitar Cvetko in produkciji Lutkovnega gledališča Zapik. Uprizoritev je nekakšna miniatura, saj igralki in animatorki lutk Jelena Sitar Cvetko in Urška Cvetko svet Mojce Pokrajculje pričarata le na eni majhni mizi, z minimalno scenografijo, ki se sproti po potrebi pojavlja in izginja, ter z v živo izvedeno glasbeno spremljavo, mestoma obogateno tudi s preprostimi glasbenimi inštrumenti, kar se za gostovanje na majhnem uličnem prizorišču dobro obnese.
Pri uprizoritvi najbolj izstopa unikaten pristop k likovni podobi, ki je v stilu z estetskim načelom gledališča, ki ga sami povzamejo sledeče: »V estetskem smislu Zapik prisega na izvirnost in minimalizem.« Temu ustrezajo lutke, pod zasnovo katerih se podpisuje Igor Cvetko, pod izdelavo pa Jelena Sitar Cvetko. Lutke so izdelane v tehniki krpanke, z gumbi namesto oči, njihova zunanja podoba daje vtis, da so bile ročno izdelane, kar jih dela simpatično domačne. Živalice iz vzorčastega blaga lahko najmlajše gledalce spominjajo tudi na plišaste igrače, zato so na pogled tople in vabljive. Posebej domiseln pa je mraz, ki »ščipa, zbada, spodnaša in pritiska« živali, da se morajo zateči v Mojčin lonček, saj ga upodobi kar bela rokavica, na katero sta prišita dva gumba. Iste rokavice se, da bi prikazale spreminjanje iz dneva v noč, prelevijo tudi v sončne žarke ali lunin krajec, tako da igralki svoje roke namesto lutkam posodita tudi za scenografijo.
Prav tako so minimalizmu zavezani scenografija in rekviziti – pa ne v smislu brezbarvne monotonosti, temveč pisanih, a preprostih predmetov po principu uporabe le nujno potrebnega. Glineni lonec za rože kot lonček, v katerega se naselijo Mojca Pokrajculja in njena pisana živalska druščina, tamburin, ki se po potrebi spremeni v sonce, lonec, ki se, kadar je položen na stran, spremeni v hrib, in še marsikateri drugi scenski elementi spominjajo na najdene predmete oziroma reciklažo povsem vsakdanjih predmetov, ki se spremenijo v dele pravljične dežele Mojce Pokrajculje. Podobno preprosto in domiselno združuje tudi dejstvo, da je igralna površina le miza, pogrnjena s turkiznim prtom, na katerem je velik žep, ki deluje kot nekakšno »zaodrje« oziroma odlagališče za predmete, ki v igri niso več uporabni, s čimer se po eni strani gledalcem na preprostem nivoju razkriva mehanizem gledališke predstave, obenem pa omogoča, da imata zgolj dve animatorki nadzor nad relativno velikim številom lutk in rekvizitov. Uprizoritev se torej v svoji likovni podobi izogne pretirani vizualni stimulaciji, hkrati pa se nasloni na igrivo minimalnost in transparentnost.
Pravljica je za to uprizoritev prepesnjena v verzificirano pripoved v rimah, ki marsikdaj obnašanje likov pokomentira tudi s kakšnim naukom o lepem vedenju, vse skupaj pa je dopolnjeno z avtorsko glasbo Igorja Cvetka. Besedilo je prejelo nagrado zlata hruška, poleg tega pa je na mednarodnem festivalu Poletni lutkovni pristan v Mariboru otroška žirija uprizoritev nagradila s 25 zlatimi zvezdicami. Mednarodnemu občinstvu se je predstavila tudi na gostovanju na festivalu PIF v Zagrebu leta 2007.
Uprizoritev na nekaj mestih otroke povabi k aktivnemu sodelovanju, izstopa na primer prizor, ko skupaj naštevajo sestavine za zelenjavno juho, ki jo kuha Mojca. A tudi ko gledalci niso neposredno povabljeni k aktivnemu sodelovanju, igralki z njimi dobro ohranjata stik. Poleg tega precej hiter tempo uprizoritve uspešno obdrži pozornost gledalcev. Uprizoritev sicer že poznani pravljici v strukturi dokaj zvesto sledi, a ima za razliko od ljudske variante Zapikova verzija srečen konec, saj se s pomočjo sodelovanja gledalcev vse konča tako, da je prav, in vsi živijo srečno v lončku do konca svojih dni.