Zoran Srdić Janežič | Dlani lutkovnih tehnologov

Prispevek je bil prvotno objavljen v katalogu 13. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (izdajatelj Lutkovno gledališče Maribor, zanj Ksenija Repina), uredila ga je Tjaša Bertoncelj, lektorirala pa Metka Damjan.

Zoran Srdić Janežič (1974) je kipar, intermedijski umetnik in oblikovalec lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Po študiju kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je leta 2005 zaposlil v LGL in doslej sodeloval pri več kot 150 predstavah. Za tehnologijo predstave Tihožitje (LGL, Flota, 2020) je prejel nagrado na festivalu Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Njegovo delo raziskuje presečišča med kiparstvom, tehnologijo in biologijo, vključno z robotiko v kombinaciji z in vitro inteligenco. Razvija projekt Biobot s strokovnjaki iz programiranja, umetne inteligence in biotehnologije. Predstavil je več kot 20 samostojnih razstav doma in v tujini, med njimi na Ars Electronica, Bozarju in Le Centquatre.

Intervju je pripravila Martina Maurič Lazar.

Kaj je lutkovna tehnologija?

Ker je lutkovna tehnologija na presečišču različnih disciplin, ki se ukvarjajo z oblikovanjem in konstrukcijo lutk, jo je pogosto težko enoznačno opredeliti. Lahko pa ponudimo relativno razlago, da gre za interdisciplinarno področje znotraj tehničnega sektorja lutkovnega gledališča, natančneje znotraj delavnic, kjer se tehnologija ukvarja z načrtovanjem, oblikovanjem, konstrukcijo oziroma izdelavo lutk, rekvizitov ter scenskih elementov za potrebe uprizoritve lutkovne predstave.

Kot primer relativne razlage lahko navedemo standardno klasifikacijo poklicev, kjer je lutkovna tehnologija umeščena pod poimenovanje »oblikovalec lutk«, pri čemer se to ime pogosto razdeli na dva profila: kiparja in lutkovnega tehnologa. Ker oba pogosto sodelujeta pri oblikovanju in konstruiranju lutk, je njuno delo prepleteno, zato lahko ponudimo razširjeno razlago, da lutkovna tehnologija vključuje tako oblikovne kot tudi tehnične rešitve. Vendar pa se lutkovna tehnologija prvenstveno osredotoča na funkcionalnost lutke že v fazi načrtovanja s tem, da se zasnovo lutke razdeli na posamezne dele (npr. sklepe), ki omogočajo gibanje, povezano z rokovanjem in izražanjem lutke v okviru umetniškega koncepta predstave.

V tem smislu se lutkovna tehnologija razlikuje od zgolj oblikovalskega pristopa, ki se posveča predvsem definiranju likovne poetike posameznega avtorja, uporabi materialov in njihovih tehnik obdelave. Lutkovna tehnologija vključuje različne sisteme za animacijo lutke: od preprostih spojnih rešitev in organskih načinov prenosa gibanja do načinov vodenja, ki zahtevajo prilagoditev lutke animatorju. Ne nazadnje vključuje tudi odločitve glede vzdržljivosti in možnosti servisiranja lutk, nadaljnje možnosti so široke, vse do integracije sodobnih tehnologij.

Lutkovni tehnologi navadno začnemo pri skici avtorja likovne zasnove lutke ali scenskega objekta, ki jo prejmemo skupaj z osnovno zamislijo, zgodbo, morda predhodno ilustracijo. Naša naloga je, da glede na vse to poiščemo način, kako lutko dejansko izdelati: katere materiale izbrati, kakšne rešitve za gibanje predlagati in katere tehnike izdelave uporabiti. Lutkovna tehnologija je v tem smislu skupek tehnik, veščin in znanj, s katerimi bodoči lutki kot likovno izraznemu dramskemu subjektu na odru poiščemo in ustvarimo sistem gibanja, da lahko zares deluje kot lutka.

Pomembna je tudi lokalna komponenta tehnologije. Gre za konkretno značilnost določenega kroga tehnologov oziroma delavnice. V delavnici Lutkovnega gledališča Ljubljana se že od nekdaj izdeluje vse vrste lutk, ne zgolj enega tipa ali ene tehnike. Ena naših posebnosti je predvsem dolgoletna tradicija sodelovanja z vrhunskimi likovnimi umetniki, zato je naše izhodišče vselej likovno delo. Slika, ilustracija lutke ali scenskega elementa je izhodišče za tehnično obdelavo in iskanje rešitev, ki naj bi kar najbolj zvesto sledili likovni zamisli.

Druga posebnost pa je, da so se v naši delavnici križala in nadgrajevala znanja čeških, bolgarskih, hrvaških, bosanskih in nemških lutkovnih tehnologov: znanja, ki smo jih posamezni tehnologi pridobivali izven skupnega dela na predstavah na različnih delavnicah, festivalih, ob obnovah zgodovinskih lutk iz tujih gledališč ter seveda prek literature in vsakodnevnega zanimanja za tehnike izdelave.

V preteklosti smo vsi začeli z vključitvijo v sam proces dela: tako smo se učili, znanja ni nihče skrival. To je zadoščalo, dokler se niso pojavile nove zahteve glede uprizoritve, ki so izpostavile potrebo po novih rešitvah in novih znanjih. Tudi sam sem doživel veliko sprememb, raziskovanj, menjav postopkov in principov. Zato je ravno v našem okolju lokalna specifika ta, da v lutkovnih delavnicah vedno znova raziskujemo in iščemo najboljše možne rešitve za dano likovno podobo.

Tehnologije so torej vse tisto, kar pri delu uporabljamo. Obstaja mnogo možnih rešitev, a odločiti se moramo za eno, jo razviti in z njo oblikovati celovit sistem. Tehnologija je temelj ustvarjalnosti in vedno znova zastavljeno vprašanje: kako jo preoblikovati, da bo lutka delovala skladno z željami, potrebami in zamislijo avtorja likovne podobe ter avtorske ekipe.

V delavnici LGL delaš od leta 2005. Kakšni so bili tvoji začetki, kakšno uvajanje?

Zdi se mi pomembno, da si pri nas kot oblikovalec lutk skoraj takoj vključen v celoten ustvarjalni proces – ne le kot zunanji izvajalec, temveč kot aktivni soustvarjalec. Ne ostaneš zgolj ob strani, da bi le opazoval ali opravljal posamezne naloge po navodilih. Od prvega dne s svojim dotedanjim znanjem sodeluješ pri reševanju konkretnih tehničnih izzivov, se soočaš s problemi v realnem času, ob dejanskih lutkah, materialih in pogosto znotraj produkcijskih rokov. To te prisili, da razmišljaš samostojno, pogosto tudi zunaj ustaljenih okvirjev; in prav to omogoča učenje, ne le tehničnih spretnosti, temveč tudi odgovornost do celote. Lahko rečem, da sem bil sam kar porinjen v ta proces dela in reševanja raznovrstnih situacij, kar je bila dragocena in zelo dobra izkušnja.

Kako se je na to navezalo tvoje kiparsko izražanje?

Lahko rečem, da vse, kar počnem tukaj, vpliva tudi na moje kiparsko izražanje, če sem prav razumel vprašanje. Sprva so bile moje skulpture morda celo bolj likovno izrazne in bolj podobne lutkam, kot so danes. Sčasoma pa me je začelo zanimati, recimo temu tehnološko vprašanje: kaj pravzaprav pomeni, da se nekaj giblje? Začel sem se ukvarjati z bolj temeljnimi vprašanji animacije umetniškega dela – kaj je gib, kaj ga sproži in kako ga oblikujemo. Kako gibanje nastane, kako deluje in kako vpliva na obliko. Ta premik me je potem vodil v raziskovanje prepleta organskega in strojnega v robotiki; ne kot tehnološki cilj, ampak kot orodje za prevpraševanje tega, kaj gibanje sploh je in kako vpliva na telo v prostoru.

Kako potem danes razumeš lutko? S performativnega, vizualnega in tehnološkega stališča?

Vsekakor performativnega, a da pride do tja, zagotovo najprej kot izziv. Pred sebe dobimo likovno podobo lutke in pričnemo postopoma reševati in izumljati njeno tranzicijo. Tehnologi smo umetniški poustvarjalci nekogaršnje likovne zamisli. Enostavna primerjava je morda z oblikovanjem svetlobe. Je oblikovalec svetlobe ta, ki namesti in usmeri reflektorje, jih prižge in ugasne, ali je to nekdo, ki z avtorsko ekipo razmišlja o celostni likovno pomenski podobi svetlobe v predstavi. Podobno se moramo tehnologi v vseh fazah prehoda lutke iz dvodimenzionalne skice v trodimenzionalno formo vklapljati v umetniško idejo avtorja oziroma avtorske ekipe. Tej skupni zamisli moramo pristopati posvečeno in pozorno, kot morajo to istočasno opraviti vsi drugi člani ekipe. Le tako lahko na koncu lutka izpade najbolje s tistim, kar ima. Časovna, miselna in idejna posvetitev lutki pa traja tudi po tem, ko je že na odru, ko pride do eventualnih poškodb, popravil, vse te plasti jo delajo takšno, kot je.

Kdo je lahko lutkovni tehnolog?

Bistveno vprašanje je, kdo želi in hoče biti lutkovni tehnolog. To je poklic, ki zahteva radovednost, vztrajnost in pripravljenost na delo, ki je hkrati miselno in ročno. Potrebno je poznavanje osnovnih likovnih in tehničnih zakonitosti, razumevanje lastnosti različnih materialov in postopkov njihove obdelave – vse do sodelovanja z avtorsko ekipo in animatorji. Še pomembnejša pa je sprotna sposobnost iskanja rešitev – tako likovnih kot tehnoloških.

Po definiciji ta poklic spada v poustvarjalno prakso: ne gre za razvijanje lastnega izraza, temveč za sledenje konceptu in estetiki posamezne predstave. Tehnolog mora razumeti vizijo režiserja, scenografa ali avtorja likovne podobe ter jo s svojo rešitvijo podpreti. Gre za natančno ravnotežje med ustvarjalnostjo in podporo, med individualnostjo in sodelovanjem. Tehnolog je tisti, ki zna tako rekoč iz zamisli ali skice ustvariti delujočo lutko.

In ko ti ideja, estetika ali koncept niso blizu? Kakšen je tukaj poustvarjalni izziv?

Bolj kot estetika ali ideja je lahko moteč človeški faktor. Kot omenjeno, naše delo spremlja, podpira in poustvarja – je pot do tega, da likovna podoba emotivno zaživi v lutki. V tem smislu se mi zdi, da ti je nekaj blizu ali ne, ni nujno odvisno od estetske usmeritve. Tehnolog se ukvarja z, recimo temu, notranjim ustrojem funkcije gibanja, zato morda redkeje pride do nečesa, kar bi bilo izrazito estetsko sporno. Bolj verjetno gre za etične pomisleke. In tudi če pride do tega, je mogoče k vprašanju pristopiti popolnoma tehnično ali znanstveno.

Ne nazadnje ne moremo zanikati, da je tehnološki napredek dobrodošel, da tehnologija pogosto ponuja nove rešitve, širi meje mogočega in s tem tudi ustvarjalni prostor. Eno najzanimivejših etičnih vprašanj se je po mojem mnenju pojavilo pri uporabi tehnologije za animacijo mrtvih oziroma nekoč živih teles. S tem sem se srečal in to bi lahko označil kot najradikalnejšo obliko prevpraševanja etike tehnologije.

Ne vem pa, če bi imel zares odpor ali nerazumevanje do teme, koncepta ali estetike, ki bi me povsem odvrnili od sodelovanja. Kot rečeno, pogosteje kot vsebinsko vprašanje je večji izziv komunikacija z avtorjem. Ta je lahko naporna, zahtevna, včasih tudi problematična, a je vselej nujna za razrešitev situacije in za uspešno delo. 

V vsakem primeru pa si kot tehnolog ves čas »avtor nekega novega življenja«. Kako to doživljaš?

Ja. To. Kako omogočiti najboljše možno življenje lutke, materije. Najprej je bistven izbor materialov, kakšen je njihov karakter, vedno v povezavi s celostnim scenskim razmislekom. Kaj pravzaprav izdelujemo? Kakšno je ozadje tega materiala? Ga lahko kupimo izgotovljenega ali ga moramo izdelati sami? Kaj zahtevata zgodba in koncept? Veliko vprašanj je že o tem, kam nas material vodi in kako podpira zgodbo.

Potem pride gibanje. Tudi tukaj se tehnologija sprašuje, kakšno gibanje bo lutko naredilo najbolj živo, edinstveno in izrazno. Kako ustvariti gib, ki bo deloval smiselno znotraj likovne zasnove, obenem pa bo nosil emotivno moč. Vse to je pravzaprav iskanje določenih pogojev za novo življenje lutke, pri čemer si kot tehnolog udeležen bolj kot soavtor.

Je mogoče določiti ločnico ali trenutek prehoda med izhodiščnim zgolj materialom in že neko »živo« obliko lutke, odrsko podobo neke materije?

Prvo živost pogosto opaziš že v skici, čeprav to takrat še ni nujno povezano z bodočim možnim življenjem lutke. A nekaj se v ideji lutke že zgodi, nekaj, kar vodi v smer proti živosti, ki jo lahko nekoliko kasneje kaže bodisi z minimalnimi, skoraj neopaznimi znaki, bodisi v zelo izraznih gestah. A ključno je, v kakšni vlogi se ta pojavnost vzpostavi in kako deluje znotraj celote dramske uprizoritve. Zato je razpon pojma življenja lutke lahko zelo širok.

Lahko bi rekel, da je ena stvar to, kako nekaj izgleda, povsem druga pa, kako nekaj deluje. Tehnološka rešitev je lahko karkoli, a vprašanje je, ali res učinkovito podpira osnovno idejo in ali je ta rešitev v uprizoritvi tudi dejansko uporabljena na najbolj smiseln in izrazen način. Šele ko funkcija, material, gib in pomen začnejo delovati skupaj, se lahko zgodi tisti pravi prehod iz snovi v nekaj, kar na odru živi, niti ne med vajami, ampak v predstavi. Ločnica bi bila zame tam. V bistvu je vse bolj preprosto, kot zdaj opisujem.

Si po dvajsetih letih dela v delavnici LGL večji tradicionalist kot na začetku?

Ne vem, če imam jasen odgovor na to vprašanje. Všeč pa mi je, da sem v vseh teh letih lahko spremljal ogromno različnih možnosti oblikovanja in konstrukcije lutk. Pri nas namreč res gojimo princip, da izhajamo iz skice lutke in šele na njeni podlagi začnemo raziskovati, katero tehnologijo bomo uporabili. Drugje morda pogosto izhajajo iz splošnih tehničnih skic lutk, ki omogočajo hitrejšo izdelavo, a hkrati manj raziskovalnih in edinstvenih izzivov.

Res pa je, da mi postaja tradicionalna obdelava določenih materialov z leti vse bolj blizu: recimo les in to, da ga oblikujem z roko, z dletom: čeprav je včasih enostavneje in hitreje, če se kroglasta oblika strojno zbrusi, mi je danes bližje in bolj smiselno, če to naredim ročno. Na tak način pride do več fizičnega, morda telesnega premisleka v oblikovanju: preko dleta lahko bolj pozorno spremljam, kako se oblika materiala razvija.

Ne vem, če gre tukaj za tradicionalnost. Morda gre bolj za potrebo po fizični prisotnosti in premišljenem taktilnem odnosu, za osebni odnos z materialom, ki mu s svojim fizičnim stikom postopoma določaš obliko.

Kaj pa 3D tiskanje?

Super. Če nadaljujem od prej – glede tradicionalnosti bi lahko rekel, da se ta v mojem primeru navezuje predvsem na postopke obdelave. Pri delu z lesom mi je tradicionalen princip z leti postal vedno bližji. Povsem drugačen pristop pa predstavlja 3D oblikovanje in tiskanje, ki ima kot aditivna tehnika drugačne zahteve. Tudi tu moraš imeti stik s stvarjo, ki jo ustvarjaš ali poustvarjaš, le da ta stik poteka na drugačen način. Sam pogosto delam tudi s tem. 

Zdi se mi, da 3D tisk nekatere stvari rešuje zelo dobro, recimo organskost čeljusti pri lutki aligatorja. Ali pa … marsikateri starejši del, ki sem ga nekoč izdelal iz lesa, bi danes zagotovo raje oblikoval v Fuisonu360 in natisnil. Še posebej tam, kjer gre za relativno tehnične konstrukcijske forme, ki niso organske in bi bile lahko lažje in natančneje izvedene. Morda bi tu dodal, da tehnologi rešujemo stvari. Če je nekaj že oblikovano recimo iz lesa in bi morali samo prestaviti luknjo, bi predhodno vstavil čep in jo na novo zvrtal. Morda bi pri 3D printu prej natisnil novo, izboljšano verzijo, ko bi videl, kje je težava.

Drugi vidik, ki bi ga tu izpostavil, pa je ta, da se tehnologija vsakodnevno spreminja tudi zaradi izginjanja določenih materialov in orodij. Na primer: žebljički ali vijaki danes niso več enaki kot pred dvajsetimi leti ali več. To neposredno vpliva tudi na načine sestavljanja, recimo pri klasičnih marionetnih vodilih. Zdaj moramo iskati ustrezne zamenjave vijakov, ki pa niso povsem enaki, recimo, ker imajo navoj čez celoten del. Zaradi takšnih majhnih, a pomembnih sprememb počasi izginjajo določene tehnološke rešitve in se je treba prilagoditi. 

Če se vrnem k 3D tisku, nam lahko ta omogoča izdelavo zelo preciznih in estetsko dovršenih izdelkov, a jih moramo vedno povezati, pritrditi in sestaviti, da bodo v lutki dejansko delovali. Morda je trenutno les v tem pogledu še vedno bolj prilagodljiv, zlasti pri pritrjevanju vijakov ali žebljičkov.

V vsakem primeru pa sem za kombiniranje različnih pristopov, za uporabo tiste tehnologije, ki v določenem kontekstu uprizoritve najbolje podpira funkcijo in rešitev.

Bi želel izpostaviti katerega od procesov, dosežkov?

Ko si znotraj procesa, je na nek način zanimiv prav vsak. Ko pa je enkrat za tabo, kot da se oddalji, kot da gre proč od tebe. Znotraj procesa si še nekako najbolj resničen; z lutko, ki jo izdeluješ, imaš takrat najbolj neposreden, živ odnos. Ko pa lutka stopi v svojo pravo vlogo na odru, s tem odnosom nekaj izgubiš. Vsaj jaz.

Morda to ni pravilo, ampak če bi že poskušal povzeti naše procese ali dosežke, svoje in iz opažanj dela kolegov, lahko rečem, da je morda prav tisto, kar se v določenem trenutku kaže najbolj mučno, pogosto odpira največ možnosti za napredek. Tam, kjer je največ odpora, je tudi največ raziskovanja. In pogosto se prav v takšnih trenutkih zgodi nekaj resnično pomembnega.

Si zaščitniški do svojih znanj in spoznanj?

Pri svojem delu, predvsem pri projektih, povezanih z robotiko, sem hvaležen vsakič, ko mi uspe zbrati ekipo, ki dela z mano. In če sem sam prejel znanja od drugih, potem lahko tudi nekaj dam naprej. Zato poskušam predvsem čim bolj jasno razložiti, kaj delam, zakaj tako delam in kaj mi določena rešitev pomeni. Pogosto pomagam s kakšno intervencijo, namigom ali drobnim uvidom, če lahko.

 Vedno obstaja več rešitev istega problema, vsak sam mora izkustveno najti tisto, ki mu bolj ustreza. Navsezadnje je danes znanje dostopno skoraj povsod. Pomembneje od samega znanja je predati razumevanje, lahko bi rekel uvid v to, zakaj se nekaj izvaja na določen način in kaj ta način pravzaprav pomeni.