Brane Solce: Lutkovna karnevalizacija protestov (Protestival)
Prispevek je bil prvotno objavljen v katalogu 13. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (izdajatelj Lutkovno gledališče Maribor, zanj Ksenija Repina), uredila ga je Tjaša Bertoncelj, lektorirala pa Metka Damjan.
Prelomne točke razvoja na nekem uprizoritvenem segmentu lahko najdemo v treh temeljnih predpostavkah, ki spodbudijo (estetski) zasuk znotraj obstoječih praks, velikokrat izhajajočih iz oprijemljive tradicije, preverjenih vsebin in pričakovanj občinstva. Vzpostavitev presežnega avtorskega jezika se pojavi vsaj z eno od treh bistvenih predispozicij: 1) afirmacijo odrinjenih tematik, 2) inovativno reprezentacijo in 3) posegom v javni prostor. »Odrinjene tematike« so vsebine, ki so v javnem in tudi umetniškem diskurzu zatirane, stereotipizirane in nezaželene, obenem pa tudi še analitično neraziskane, s čimer postanejo nereflektirane. Ob morebitni odrski interpretaciji so zato, če že se uprizarjajo, največkrat posplošene, idealizirane in všečne. »Inovativna reprezentacija« je širok pojem, a jo nekako lahko vedno prepoznamo, saj gre za primere režijskega in animatorskega/performerskega uprizarjanja, ki izstopa iz zakoreninjenih vzorcev metodologij, in sicer iz dveh namenov: eden je vzpostavitev nove politike scenskih praks, drugi pa kritična refleksija nekdanje. Prav tako pojem »posega v javni prostor« oziroma v javnost kot tako zajema širok spekter vključenih dejavnikov, a tokrat se osredotočamo na tiste umetniške estetike, ki vzporedno s kritičnim raziskovanjem primarnega področja (scenske umetnosti) že komentirajo in nagovarjajo tudi politiko družbe, torej svet onstran »uprizoritvene fikcije«. V to kritiko so všteti izobraževalni/šolski koncepti in tudi ponotranjeni (politični) vedenjski mehanizmi do splošne prevzete regulacije normativnega. Da bi se omenjene prelomne točke razvoja lahko uresničile, pa je znova odvisno od avtonomnih idej avtorjev in avtoric, njihovega vztrajanja, načelnosti in integritete. Umetniška angažiranost se v tem kontekstu ne navezuje le na svojo politično vlogo družbene kritike, pač pa na vsakršno kritiko, ki seveda ni kritika v ozkem pomenu te besede, ampak je lahko lucidna prekinitev z obstoječim, eksperimentiranje, subverzivna igrivost, refleksija ali prevetritev dotedanjega vrednostnega sistema na vseh možnih ravneh (ustvarjalnih postopkov, performativnih vlog, repertoarja, hierarhije …). V ta sklop preseka ustvarjalnega raziskovanja kakor tudi družbene kritike in premišljenega, a nič manj eksperimentalnega posega v javni prostor, spada tudi Protestival, ki ga je so-zasnoval uveljavljeni lutkovni ustvarjalec Brane Solce.
Braneta Solceta, ustanovitelja avtorskega lutkovnega gledališča Papelito (2005) in priznanega filmskega animatorja, scenografa, glasbenika in lutkarja, ves čas spremlja in zaznamuje en material – papir. To vseprisotno snov je že od samih začetkov nekako ustvaril »politično«, saj ji je nanašal številne nove pomene, skrite potenciale, spregledane vrednote in domišljijsko, ne le stvarno vrednost. Njegovi projekti so bili pogosto brez besed, s čimer je posamičnim papirnatim artefaktom zagotovil še večjo simbolno moč in spekter interpretacij. To razmerje med neverbalnim in sporočilno silo je pomembno brati in uvideti tudi v luči njegovega aktivističnega udejstvovanja na vseslovenskih demonstracijah. Njegove megalomanske papirnate lutke, materialno krhke, a pomensko monstruozne, so izrazito zaznamovale podobo mobilizacij ljudi na javnih demonstracijah in vanje vključile estetiko aktivizma onstran zgolj besed in gesel. Ko se je leta 2013 začela vseslovenska vstaja, je skupaj s Sanjo Fidler (poimenovala sta se Protestival) na protestne shode prvič uvedel svojo avtorsko poetiko v obliki velikanskih papirnatih lutk, ki so svojo parodično demoničnost kakopak črpale iz politične realnosti same. Njegova protestna scenografija igra ključno politično vlogo prav s tem, da razpira in predvsem reaktualizira obstoječo komunikacijo med ljudstvom in oblastjo, zlasti pa na ravni fenomenološke zaznave seže še globlje, saj vizualno sporočilo v zavesti lahko ostane veliko dlje in nezavedno. S tovrstnim pristopom je Brane Solce vzpostavil karnevalizacijo dogodkov, ki med drugim služijo tudi za tako imenovani mentalni ventil in odpor proti represiji vsakdana, ki jo lahko povzroča splošna družba, sistem ali prevladujoča ideologija. A obenem za javnost nosi potencial obnovitvene funkcije in prerojenosti, ki ju sugerira tudi umetnost kot taka, transparentni pa so tudi jasni v nagibu k formatu (popularnega) spektakla, obloženega z estetiko commedie dell’arte, paradnostjo in sejmov.
Ena prvih inspiracij pri oblikovanju protestnih lutk in scenografije je bila za skupino Protestival izjava tedanjega premierja Janeza Janše, ki je proteste označil za »vstajo zombijev«. Podoba zombija kot bitja, liminalno ujetega med življenje in smrt, med tukaj in tam, med človekom in prikaznijo, je kot estetski vzgib postala osrednja podoba protestov, saj je Protestival to zaničljivo izjavo predsednika vlade »performativno apropriiral«[1]. Tema živih mrtvecev je tako spodbudila formacije kolektivne koreografije in protestno lutkovno animacijo predimenzioniranih živih mrtvecev. Četudi se je prav zaradi vizualne hudomušnosti, ki pa ni bila zato nič manj neposredna in politična, v demonstracije naselil tudi segment zabave in karnevala, so bile te kljub temu še vedno »pomembne politične manifestacije, na katerih je ljudstvo demonstriralo svojo odločenost, da zahteva spremembe in si jih izbojuje, ter hkrati povsem spontane erupcije ’ljudske kulture’« (prav tam). Tendenco po javnem izpostavljanju, ki pa hkrati izvira iz modela umetniške geste, sta v 60. letih prejšnjega stoletja predstavljala že nemški »figurentheater« in ameriška gledališka skupina Bread and Puppet Theater (pa tudi Living Theatre, Diggers, Art Workers' Coalition, Guerrilla Art Action, San Francisco Mime Troupe idr.), ki sta za številne še vedno močna referenca za hibridne forme političnega in pouličnega gledališča s podtoni sardoničnega, satiričnega in trpkega.
Tovrstne javne performanse lahko definiramo kot »zavestno, stilizirano taktiko uprizarjanja petja, igre, parad, protestov in drugih spektaklov na javnih prostorih, kjer ni zaračunana vstopnina, gledalci pa so pogosto povabljeni k sodelovanju. Prinaša tudi simbolna sporočila o političnih in socialnih zadevah občinstvu, do katerega to, po bolj tradicionalnih kanalih, ne bi prišlo.«[2]. Protestivalske akcije scenske elemente (scenografijo in lutke) v veliki meri ironično uporabljajo kot simbolno sredstvo propagande in agitacije. Kot takega ga lahko štejemo v gverilsko gledališče, torej »gledališče, ki hoče biti militantno in angažirano v političnem življenju ali v boju za osvoboditev kakega ljudstva ali skupine«.[3] Zato akcije Protestivala komentirajo aktualne razmere pravzaprav dvosmerno, saj s tem, ko komentirajo politično realnost s pomočjo scenskih praks v javnem prostoru, nagovarjajo tudi (im)potenco političnega v scenskih praksah, saj ta lahko omogoči večsmerni pretok angažiranosti in aktivizma s pravim učinkom in dolgotrajnim vplivom. S tem ko goji avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjuje idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt. A brez dvoma je očitno, da animirane prakse Braneta Solceta povezuje nujnost vzpostavitve pojma skupnosti, ki se kaže v raznolikih estetskih oblikah in praktičnih pristopih. Vodilna rdeča nit je razločna in berljiva: povezati, opolnomočiti, vztrajati.
Opomba:
Del besedila je ponatis iz članka Tri verzije angažirane prakse: Kolektivno, ludistično, protestno, objavljenega v Lutka – revija za lutkovno umetnost in gledališče animiranih form, št. 61/2022. V tej izdaji sta dodana novi uvod in zaključek.
Literatura:
Bradford, D. Martin. The Theater Is in the street. Politics and Public Performance in 1960s America. University of Massachusetts Press, 2004.
Milohnić, Aldo. Gledališče upora. FF UL in AGRFT UL, 2021.
Pavis, Patrice. Gledališki slovar. Knjižnica MGL, 2007.
***
[1] Milohnić, Aldo. Gledališče upora. FF UL in AGRFT UL, 2021, str. 9.
»Improvizirano ’ulično gledališče’ vstajniških zombijev je hibridna oblika performativnih dogodkov, ki so izrazito politični, estetska razsežnost pa je v funkciji krepitve komunikacijskega kanala, skozi katerega protestniki pošiljajo kritična sporočila oblastnikom.« (prav tam)
[2] Bradford, D. Martin. The Theater Is in the street. Politics and Public Performance in 1960s America. University of Massachusetts Press. 2004, str. 4.
[3] Pavis, Patrice. Gledališki slovar. Knjižnica MGL, 2007, str. 323.